TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona (drugi odstavek 377. člena ZOR). Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve (376. člen ZOR) ali - relativni - zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega (prvi odstavek 377. člena ZOR).

Obrazložitev:

Pravno mnenje izvira iz revizijske zadeve, v kateri je tožeča stranka zahtevala povrnitev izplačila nadomestila osebnega dohodka
oškodovanki, ki je bila poškodovana v prometni nesreči, zaradi nje v dolgotrajnem bolniškem staležu, delodajalec pa ji je izplačeval nadomestilo osebnega dohodka za čas bolniškega staleža. Zaradi sklenjenega Samoupravnega sporazuma o uresničevanju zdravstvenega varstva (Ur.l. SRS, št. 47/87 in 42/89) gre za pravno priznano škodo, ki jo je tožeča stranka sicer utemeljeno vtoževala. Tožena stranka je med drugim ugovarjala tudi zastaranje vtoževane terjatve. Sodišči prve in druge stopnje sta zahtevku v pretežni meri ugodili. Iztek zastaranja sta računali od dne nastanka škode (od dne prometne nezgode) pa neprekinjeno do dne izteka kazenskega absolutnega zastaralnega roka. Pri tem nista upoštevali nobene prekinitve zastaranja.

Časovno zaporedje dogodkov v tem postopku je bilo naslednje:
- do škodnega dogodka je prišlo dne 9. junija 1989,

- izplačila nadomestil so se vrstila od 15. junija 1989 do 15. februarja 1992,

- vložitev obtožnega predloga, ki pomeni (najpozneje, vsaj s tem dejanjem) pretrganje kazenskega pregona in istočasno pretrganje civilnega zastaranja, je bila opravljena dne 8. decembra 1990,

- kazenski postopek je bil pravnomočno končan z obsodilno sodbo z dne 14. avgusta 1992,

- tožba v tej zadevi je bila vložena priporočeno dne 14. septembra 1995.

Odškodninska terjatev zastara v treh letih (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega pregon je predpisan daljši zastaralni rok (od treh let), pa zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je potreben za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člen ZOR). Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. člena ZOR).

Tožeča stranka je tožbi priložila kazensko sodbo, s katero je bil toženec spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po prvem in tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakona RS. Pravdno sodišče prve stopnje je še samo pribavilo citirano kazensko sodbo in tako preverilo resničnost tožbenih navedb, ko je vpogledalo kazenski spis. Iz citirane kazenske sodbe je razvidno, da je postala pravnomočna dne 14. avgusta 1992, iz dohodne štampiljke na predloženi sodbi s strani tožeče stranke pa, da je evidentirala kot datum prejema 16. septembra 1992.

Kdaj postane kazenska sodba pravnomočna, je vprašanje, ki ga mora pravdni sodnik ugotavljati skladno s kazenskopravnimi predpisi.

Zastaranje vtoževane odškodninske terjatve pa je potrebno presojati skladno s civilnopravnimi določbami. V obravnavanem primeru je bilo zastaranje (tako kazenskega pregona, kakor tudi odškodninske terjatve) pretrgano najpozneje dne 8. decembra 1990 in je začelo ponovno teči 15. avgusta 1992, torej naslednji dan po pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bil toženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Po pretrganju začne zastaranje odškodninske terjatve teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni rok (prvi in drugi odstavek 392. člena ZOR). Od dneva ponovnega začetka teka zastaralnega roka pa je mogoče ugotoviti iztek zastaranja takrat, ko preteče toliko časa, kot je z zakonom predpisano za zastaranje, ki je bilo pretrgano (šesti odstavek 392. člena ZOR).

Civilnopravne učinke zastaranja določa 4. oddelek IV. poglavja ZOR. V 376. členu sta določena subjektivni in objektivni (po svoji naravi absolutni) zastaralni rok glede odškodninskih terjatev. Vendar 367. člen ZOR pozna tudi institut izpolnitve zastaralne terjatve, ko dolžnik ne more terjati nazaj tistega, kar je dal kot izpolnitev zastaralne obveznosti, tudi če za to ni vedel. Vlogi zastaranja kazenskega pregona in zastaranja odškodninske terjatve sta različni in zato ni mogoče prenašati pravnih posledic absolutnega zastaranja kazenskega pregona na civilno področje, posebej še ob dejstvu, da je institut zastaranja celovito in podrobno urejen v civilnopravnih predpisih. Splošna določba 376. člena ZOR daje pravno varstvo povzročitelju škode, ker določa rok, do katerega je oškodovanec še upravičen (sodno) terjati svoj odškodninski zahtevek. Določba 377. člena ZOR pa daje pravno varstvo oškodovancu in ga varuje pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral še preden bi zastaral kazenski pregon za kaznivo dejanje, s katerim mu je bila povzročena škoda.

Za zastaranje kazenskega pregona v zadevi, iz katere izvira predlagano pravno mnenje, je bil predpisan enako dolg rok (3 leta)
kot za zastaranje odškodninske terjatve. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni nastopila posebna pravna dobrota podaljšanja zastaralnega roka za oškodovanca; daljši zastaralni rok za vtoževanje odškodninske terjatve bi bil mogoč le, če bi bil za zastaranje kazenskega pregona predpisan daljši rok od treh let (ne pa krajši ali enak).

Odškodninska terjatev, ki je vtoževana v obravnavani tožbi, je torej zastarala dne 14. avgusta 1995, kar je natančno en mesec pred vložitvijo obravnavane tožbe.