TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrambna zatrjevanja, da zmožnost le osnovnega komuniciranja ilegalnih migrantov s policisti, kateri naj bi se poleg tega znašli v podrejenem položaju napram policistom, ob tem, da naj ne bi bili poučeni, da imajo možnost svobodno pričati, terja oceno, da njihove izjave po vsebini niso odraz dejanskega stanja, predstavljajo izključno samo tisto, kar nenazadnje navaja pritožnica sama; namreč način izpodbijanja dokazne vrednosti izjav, katere naj bi ilegalni migranti dali policistom, kar pa ne more biti predmet instituta izločitve dokazov v skladu z določbo drugega odstavka člena 18 in določbo člena 83 ZKP. Enako stališče sodišče druge stopnje zavzema tudi glede pritožničinega opozorila, da naj bi dva od ilegalnih migrantov podajala izjavo ob isti uri; tudi navedeno izkazuje, da zagovornica preko pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov napada verodostojnost izjav, zabeleženih v uradnih zaznamkih o informativnih izjavah ilegalnih migrantov z dne 3. 10. 2014, s tem pa skuša izpodbiti dokazni standard, potreben za izdajo odredbe o preiskavi mobilnega telefonskega aparata, najdenega v osebnem avtomobilu Saab.

Institut izločitve dokazov ni namenjen presoji verodostojnosti podatkov, na katerih temelji odredba o preiskavi na podlagi člena 219a ZKP, pač pa presoji, ali so bili določeni dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma s kršitvijo določb ZKP oziroma na podlagi takih nedovoljenih dokazov, česar pa pritožnica tudi v navedenem delu določno ne zatrjuje.

Pritožnica bi sicer, glede na odredbe za vabljenje prič v preiskavi, utegnila imeti prav v zvezi s pravico obtoženca do zaslišanja obremenilnih prič; vendar, kot je bilo v tej odločbi že razloženo, s strani obrambe zatrjevani način kršitve te procesne pravice obtoženca v preiskavi ni v vzročni zvezi z zakonitostjo načina pridobitve izpovedb prič s strani preiskovalnega sodnika.