TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Dopusti se sprememba tožbe z dne 24. 1. 2019.

II. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2785/2018/8 (1312-20) z dne 12. 1. 2019 odpravi.

III. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Toženka v upravnem postopku do izdaje odločbe nima razlogov, da ne bi upoštevala dokazov, ki jih predlaga stranka v postopku, saj določilo 20. člena ZUS-1, ki se nanaša na prekluzijo dokazov, velja za upravni spor, ne pa za upravni postopek.

Sodišče se zato na podlagi podanih ugotovitev o obstoju partnerske zveze tožnika s A.A. ne strinja z zaključki toženke, da obstaja, ob že navedenih določbah Dublinske uredbe III iz razlogov, ki jih navaja toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, znatna nevarnost pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce.

Po presoji sodišča ne obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil.

Okoliščina, da je zaprosil v Italiji za mednarodno zaščito, po presoji sodišča ne more biti relevantna, saj je bila po njegovih izjavah in izpovedbi tista prošnja zavrnjena (čemur tudi toženka ni nasprotovala, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1) in mu zato ni mogoče očitati, da bi Italijo zapustil, še preden bi bilo o njegovi prošnji odločeno. Iz navedenega torej izhaja, da kaže na njegovo begosumnost izključno le to, da je v Nemčiji zaprosil za mednarodno zaščito in ne počakal do odločitve. Vse ostale okoliščine pa govorijo proti njegovi begosumnosti. Tako ni mogoče spregledati, da je v Sloveniji sam od sebe odšel k pristojnemu organu in prosil za mednarodno zaščito. Če bi imel v resnici namen samovoljno zapustiti Slovenijo, potem ne bi prišel zaprosit za zaščito sam od sebe. Druga zelo pomembna okoliščina, ki kaže na to, da ne obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil, pa je ta, da v Sloveniji živi njegova partnerka, s katero celo pričakuje otroka in pri kateri bi lahko živel, zato je toliko manjša verjetnost, da bi Slovenijo zapustil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno.

Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.

Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.