TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik razpolaga z delnim vodnim dovoljenjem z dne 28. 5. 2009, s katerim je pridobil vodno pravico za neposredno rabo morja za naravno kopališče in da to pravico izvršuje na lokaciji naravnega kopališča „plaža hotela V.“. Da bi za tako rabo (torej za izvajanje podeljene vodne pravice) moral zgraditi objekt, pa ne v postopku niti v tožbi ne zatrjuje. Vsi objekti, ki jih je zgradil (njegov predstavnik je pri inšpekcijskem pregledu navajal npr. zunanji bazen, toaletne prostore, tuše), namreč že po naravi stvari niso objekti, ki bi bili potrebni za izvajanje vodne pravice, ki se nanaša na neposredno rabo morja. Za objekte, ki jih našteva v tožbi, tako tudi sam pove, da so potrebni za dejavnost kopališča. To pa pomeni, da bi tudi brez njih lahko morje neposredno uporabljal. Zato je zmotno stališče, da so njegovi objekti nujni za izvajanje pravice do posebne rabe morja za naravno kopališče.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je inšpektorica ob ogledu ugotovila, da je območje naravnega kopališča ograjeno, da se na vzhodni in zahodni strani kopališča nahaja vhod v naravno kopališče, kjer delavca zavezancem zaračunavata in pobirata vstopnino, ob vsakem od obeh vhodov pa je postavljen tudi cenik, da je sicer tik ob morju prost prehod širine okoli 3 m, da pa je ob njem tabla z napisom o dovoljenem prostem prehodu, a brez zadrževanja na plaži. Glede na take neizpodbijane ugotovitve se sodišče strinja tudi s tem, da tožnica za izvajanje svoje vodne pravice, to je za rabo morja za namen naravnega kopališča, ne sme zaračunavati in pobirati vstopnine.