TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki (toženkama) 403,92 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Iz nobene okoliščine ni razvidno, da angažirani izvedenec ni razpolagal z zadostnim strokovnim znanjem in izkušnjami. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je angažiranemu izvedencu utemeljeno sledilo, saj je svoje delo (op. ob pomanjkljivi dokumentaciji, ki je tožnica izvedencu ni zagotovila) opravil tako, da je logično, razumljivo in preverljivo.

Tožnica upoštevaje razloge izpodbijane sodbe tako ni izkazala že višine svoje terjatve (višine upravičenih stroškov za zapiranje odlagališča odpadkov in obratovanje v času zapiranja ter monitoringa).

Tudi, če bi bili toženki po ZVO-1 dolžni in odgovorni za sanacijo okoljske škode, je torej povsem nepojasnjeno, zakaj naj bi bili navedeno dolžni storiti na način, da je to storil upravljalec, ki mu je tožnica plačala za toženki in se sedaj želi od toženk regresirati.

Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sta toženki zavezani za sanacijo odlagališča, ampak je njena vsebina drugačna, in sicer, da toženki nista zavezani po splošnem načelu ZVO-1. Hkrati je dodano, da je po Uredbi o odlagališčih odpadkov, njenih predhodnicah in upoštevaje še izdano okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2018 to obveznost upravljalca. Podlaga za konkretni tožbeni zahtevek bi bila lahko le pogodbena (npr. v ustreznem aktu o razdružitvi občin, v sklenjeni pogodbi med novonastalimi občinami, ipd...), vendar tožnica takšne podlage ni zatrjevala oziroma zatrjevane pogodbene podlage za plačilo konkretne terjatve ni izkazala.