TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. F. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 186,00 EUR.

Pravilna je prvostopenjska presoja, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je oškodovanko prikrajšal za pravice, ki ji pripadajo. V postopku je bilo namreč zanesljivo ugotovljeno, temu pritožnik ne nasprotuje, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva, s katerimi bi obveznosti do oškodovanke lahko izpolnilo, vendar je obdolženec dal prednost drugim obveznostim družbe. Obdolženčeva skrb po ohranitvi poslovanja oziroma obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo tako pritožbeno stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni in zdravstveni varnosti, ter regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2009, ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni dejansko izplačilo. Ker je torej obdolženec imel možnost, da bi oškodovanki izplačal plačo, prispevke in regres, ga kazenske odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje tudi ne razbremenjuje dejstvo, da oškodovanka, seznanjena z okoliščinami poslovanja družbe, pogodbe o zaposlitvi ni sama prekinila, kot to zmotno meni pritožnik.