TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ovira za vračilo stavbnega zemljišča v naravi ni le obstoj objekta, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, ampak tudi oddaja za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen.

Iz ugotovitev v odločbi o denacionalizaciji, ki jo je tožnik predložil kot dokaz, da je v letu 1981 pritožnica pridobila lokacijsko dovoljenje in da je bil v letu 1983 del športnega parka že zgrajen, utemeljujejo sklep, da je bila obravnavana nepremičnina že pred uveljavitvijo ZDen oddana za gradnjo in da je investitor dotlej tudi že pričel z gradnjo. Tožbenega molka o neobstoju drugih ovir za vračilo obravnavane nepremičnine v naravi zato ni mogoče več razumeti kot posredno zatrjevanega izostanka ostalih ovir. Ker kažejo na to, da zatrjevana pozidava po uveljavitvi ZDen ni bila edina ovira za vračilo v naravi, ima tožbeni molk o dejstvih, ki bi izključevale možnost tega sklepa, za posledico nesklepčnost tožbe. Pozidavo (in dozidavo) objekta na zemljišču, ki je bil oddan za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen, je namreč že zakon določil kot oviro za vračilo v naravi in zato ne more biti podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in zatrjevano škodo niti tožnik s toženkinim ravnanjem ni bil oškodovan in zato očitano ji ravnanje ni bilo nedopustno. Ker v tožbi manjkajo navedbe, ki bi nudile podlago za sklep, da je bila edina ovira za vračilo v naravi dejstvo, da na njem stoji objekt, ki ni v tožnikovi lasti (oziroma v lasti denacionalizacijskega upravičenca), in ki je bil postavljen po uveljavitvi ZDen, tožba ni sklepčna.