TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Prvi odstavek 24. člena ZVPot določa generalno klavzulo o tem, kaj se šteje za nepošten pogodbeni pogoj, tretji odstavek omenjenega člena pa primeroma določa, kaj se zlasti šteje za nepošten pogodbeni pogoj.

Glede trditve, da gre v danem primeru pri plačilu stroškov opomina oziroma spornem strošku upravljanja s terjatvami za dva povsem ločena instituta in posledično za spoštovanje 27.a člena ZVPot, sodišče pripominja naslednje: Strošek izvensodne poravnave oziroma morebitnega vlaganja elektronskih izvršb (kar naj bi strošek upravljanja s terjatvami po navedbah tožeče stranke predstavljal), je samostojen strošek izvensodnega postopka oziroma postopka sodne izterjave, kolikor do takega postopka sploh pride. Zaračunavanje stroška, ki dejansko še ni nastal in ki se ga zato zaračunava še v okviru opomina, predstavlja nedovoljen poskus izigravanja določbe 27.a člena ZVPot. Zato ga v tej fazi postopka lahko opredelimo zgolj kot strošek opomina.