TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v točki 1a izreka sodbe spremeni tako, da se ugotovljen delež na nepremičninah (parcelah št. 210, 211 in 2222, vpisanih v vl. št. 124 in 121 k.o. P. z vsemi sestavinami) zniža na 2687/10000.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje v nespremenjenem delu.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Eden od bistvenih pogojev za izločitveni zahtevek potomca iz zapustnikovega premoženja po 32. členu ZD je, da je bil z zapustnikom v takšni skupnosti, da sta skupaj delala, pridobivala oziroma da je bilo povečanje ali ohranitev zapustnikovega premoženja rezultat njunega skupnega delovanja. Res je sodna praksa zavzela stališče, da tega ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, torej ni nujen obstoj življenjske skupnosti zapustnika in potomca, vendar pa mora biti nedvomno njuno delovanje oziroma prizadevanje za povečanje in ohranitev premoženja skupno. O takšnem skupnem delovanju pa v konkretnem primeru od začetka sporov, najkasneje pa od odselitve tožnikovih staršev s kmetije koncem leta 1978 ni mogoče govoriti. S tem pa ni izpolnjen eden temeljnih elementov iz 32. člena ZD za izločitveni zahtevek potomca. V obravnavanem primeru je namreč šlo za samostojno delovanje potomca brez soglasja zapustnika, glede na številne medsebojne spore (zlasti spor, s katerim je zapustnik želel doseči izselitev tožnika in njegove žene iz hiše, in spor, s katerim je od njiju zahteval izročitev kmetije) očitno tudi proti njegovi volji. Podlaga izločitvenemu zahtevku glede povečanja zapustnikovega premoženja zaradi zgraditve objektov po letu 1978 zato po presoji pritožbenega sodišča ne more biti 32. člen ZD, pritrditi pa je treba sicer pravilnim razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik lastninske pravice na zemljišču tudi ni pridobil z gradnjo na tujem svetu. To pa pomeni, da tožniku zaradi gradnje teh objektov ne pripada izločitvena pravica ne na podlagi 32. člena ZD ne na kakšni drugi podlagi.