Odločba o ugotovitvi, da 2. člen, prva alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena, 20. in 23. člen Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 niso v neskladju z Ustavo ter sklep o zavrnitvi pobude in sklep o zavrženju pobude

561. Odločba o ugotovitvi, da 2. člen, prva alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena, 20. in 23. člen Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 niso v neskladju z Ustavo ter sklep o zavrnitvi pobude in sklep o zavrženju pobude

Številka: U-I-793/21-13
               U-I-822/21-12

Datum: 17. 2. 2022

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobud in postopkih za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetih na pobudi Vladka Begana, Šmarje pri Jelšah, in Lare Jasenc, Žirovnica, ki jo zastopa Miha Kuplenik, Domžale, na seji 17. februarja 2022

Člen 2, prva alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena, 20. in 23. člen Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22, 8/22, 13/22 in 19/22) niso v neskladju z Ustavo.

Pobuda Vladka Begana za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 142/20 in 82/21) se zavrne.

Pobuda Lare Jasenc za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka točke 3.1 Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 175/21 in 199/21) se zavrže.

Pobudnik Vladko Began navaja, da izpodbija Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) oziroma njegove posamezne določbe, in sicer prvo alinejo drugega odstavka 3. člena ter četrti odstavek 5. člena Odloka. Zatrjuje neskladje z 2., 32., 35., 49., 74., 87. in 153. členom Ustave. Trdi, da je Odlok tudi v neskladju z Zakonom o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Pobudnik navaja, da je samozaložnik in da mu pogoj prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (v nadaljevanju pogoj PCT) omejuje dejavnost samozaložništva, ker se brez njegovega izpolnjevanja ne more udeleževati knjižnih sejmov, osebno v knjigarnah ponujati v prodajo svojih knjig, jih osebno dostavljati naročnikom, ker ne more prosto uporabljati javnega prevoza ali kupiti goriva na bencinskih servisih, ali po pošti prodajati svojih knjig ter jih predstavljati v zaprtih prostorih. Zaradi neizpolnjevanja pogoja PCT naj bi moral odpovedati udeležbo na slovenskem knjižnem sejmu novembra 2021. S tem naj bi se poseglo v njegovo pravico iz 74. člena Ustave. Pobudnik navaja tudi, da mora po Odloku izpolnjevati pogoj PCT za vrsto storitev v javnem in zasebnem sektorju oziroma za vrsto vsakdanjih dejavnosti, razen v izjemnih primerih. Trdi, da iz Odloka ni razvidno, kaj je pravna podlaga za posamezne določbe Odloka. To naj bi pomenilo, da te niso jasne in določne. Zaradi tega naj ne bi bilo mogoče preveriti, ali imajo izpodbijane določbe Odloka ustrezno pravno podlago, v skladu z ZNB in Ustavo. Nejasna naj bi bila prva alineja drugega odstavka 3. člena Odloka, kolikor se sklicuje na prejšnji, prvi odstavek istega člena. Pobudnik opozarja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 (Uradni list RS, št. 88/21) že odločilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z Ustavo, kar naj bi pomenilo, da je protiustaven tudi Odlok v tistem delu, ki temelji na teh določbah ZNB. Tudi sicer naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za odreditev vladnih ukrepov po 39. členu ZNB in iz Odloka naj ne bi izhajalo, da bi bili izvedeni posebni ukrepi iz 10. člena ZNB, ki naj bi bili (pred)pogoj za uporabo 39. člena ZNB. Pobudnik navaja, da v Republiki Sloveniji ni razglašena epidemija nalezljive bolezni in niso določena okužena ali ogrožena območja po 7. členu ZNB.

Pobudnik trdi tudi, da sam pogoj PCT ni dovolj za preprečitev širjenja virusa SARS-CoV-2 in da imajo zaščitne maske tipa FFP2 ali FFP3 zelo visoko učinkovitost filtriranja delcev. Učinkovitost cepiv proti bolezni COVID-19 pa naj bi se s spreminjanjem virusa SARS-CoV-2 zelo zmanjševala. Pogoj PCT naj bi bil invaziven ukrep, ki naj bi mnogo bolj posegal v telo posameznika in v njegove pravice kot uporaba zaščitne maske. Bistvo pogoja PCT naj bi bil pritisk na posameznike, naj se cepijo, to pa naj bi bilo nedopustno in protiustavno. Cepljenje proti bolezni COVID-19 naj ne bi bilo varno, za prebolevnost pa naj bi se moral posameznik zavestno izpostaviti bolezni. Testiranje na virus SARS-CoV-2 naj bi bilo sicer manj invazivno kot druga elementa pogoja PCT, vendar še vedno bolj invazivno od uporabe zaščitne maske in upoštevanja splošnih varnostnih ukrepov, pri čemer bi lahko tudi škodilo zdravju posameznikov. Uporaba zaščitnih mask naj bi bila zato milejši ukrep, skladen s 34. členom Ustave, s katerim naj bi bilo prav tako možno doseči cilj preprečevanja širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, še posebej v kombinaciji z upoštevanjem medsebojne varnostne razdalje ter razkuževanjem in prezračevanjem prostorov. Pobudnik meni, da cepljenje proti bolezni COVID-19 in testiranje na virus SARS-CoV-2 nista učinkovita ukrepa, in za to navaja različne razloge, pri čemer poudarja pomen drugih zaščitnih ukrepov namesto cepljenja. Pogoj PCT po mnenju pobudnika ne ohranja »odprte družbe«. Nadalje pobudnik trdi, da niso znane strokovne podlage ukrepov po Odloku, kar naj bi bilo v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča v sklepu št. U-I-83/20 z dne 16. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 58/20, in OdlUS XXV, 18), in da je veljavnost Odloka določena za nedoločen čas, kar naj bi bilo v nasprotju s 1. členom Odloka, ki govori o začasni naravi ukrepov. Pobudnik še navaja, da je četrti odstavek 5. člena Odloka v nasprotju s 87. členom Ustave, ker določa prepoved za osebe, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, in z 2. členom Ustave, ker je nejasen.

Pobudnik izpodbija tudi 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, sklicujoč se pri tem na stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-79/20. Navaja, da je Ustavno sodišče v tej odločbi naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno neskladje navedenih določb odpraviti v roku dveh mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ker Državni zbor tega še ni storil in je navedeni rok potekel, naj uporaba 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB ne bi bila več dopustna in naj bi bila zato v neskladju z 2., 153. in 154. členom Ustave. Pobudnik nasprotuje tudi razlogom iz 101. točke obrazložitve odločbe št. U-I-79/20, v kateri je Ustavno sodišče pojasnilo, zakaj navedenih določb ZNB ni razveljavilo. Meni, da razveljavitev izpodbijanih določb sploh ne bi mogla povzročiti protiustavnega stanja. Zato pobudnik predlaga, naj Ustavno sodišče 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB razveljavi.

Pobudnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi oziroma odpravi Odlok, primarno v celoti in podredno v izpodbijanem delu, ter razveljavi ZNB v izpodbijanem delu. Poleg tega je pobudnik tudi predlagal, naj Ustavno sodišče do svoje končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih predpisov.

Pobudnica Lara Jasenc sicer uvodoma trdi, da izpodbija celoten Odlok, vendar izrecno navaja le 2. člen, prvo alinejo drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena, 20. in 23. člen Odloka. Zatrjuje neskladje z 2., 15., 32. in 35. členom, tretjim odstavkom 51. člena, 53., 54. in 87. členom, drugim odstavkom 120. člena ter tretjim odstavkom 153. člena in prvim odstavkom 154. člena Ustave. Navaja, da ni cepljena in da nima dokazila o preboleli bolezni COVID-19, zato se mora testirati, da lahko dostopa do raznih storitev, ki jih potrebuje, oziroma opravlja vsakodnevne obveznosti in spremlja svoja otroka pri različnih dejavnostih. Večino družinskih opravil naj bi moral zato opravljati njen partner, ki je cepljen, kar naj bi vplivalo tudi na družinsko življenje ter vzdrževanje in vzgajanje otrok. Pobudnica trdi, da je Vlada z določitvijo pogoja PCT z Odlokom dejansko uvedla obvezno cepljenje proti bolezni COVID-19 in da posameznik ne more sprejeti svobodne odločitve o tem. To naj bi izhajalo že iz samega namena in narave pogoja PCT. Pobudnica očita, da je Vlada v 20. členu Odloka njegovo veljavnost opredelila nedoločno in da je veljavnost Odloka časovno neomejena. To naj bi kazalo na trajnost ukrepov, kar naj bi bila značilnost obveznega cepljenja. Dejanski namen pogoja PCT naj bi bil doseči precepljenost družbe. Tudi najvišji predstavniki Vlade in člani strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 naj bi cepljenje javno spodbujali. Večina posameznikov naj se ne bi cepila zato, ker bi tako želela, temveč zato, ker naj bi se »morala« in ker naj bi želela imeti »mir pred državo«. Ko javna oblast s pravno normo na necepljenost veže določeno pravno posledico, kot je zapoved, prepoved ali obveznost, gre po mnenju pobudnice že za ureditev obveznega cepljenja. Čeprav testiranje na virus SARS-CoV-2 ni plačljivo, naj to ne bi zmanjšalo prisile k cepljenju. Necepljenim posameznikom naj bi bila nesorazmerno omejena gibanje in vstop v večino prostorov ter celo na terase lokalov. Ta skupina posameznikov naj bi v primerjavi s cepljenimi in prebolelimi bistveno težje izpolnjevala pogoj PCT, kar naj bi kazalo na usmerjen učinek pogoja PCT samo na tiste, ki niso cepljeni ali preboleli. Pobudnica poudarja, da je veljavnost dokazil o opravljenih testiranjih na virus SARS-CoV-2 izredno kratka, tako da se mora posameznik testirati praktično vsak drugi dan. To naj bi s časovnega vidika predstavljalo hudo, pretirano breme. Testiranje naj bi bilo neprijetno in včasih boleče. Pobudnica razlaga, da je pogoj PCT razvil zakonodajalec Evropske unije s sprejetjem Uredbe (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2021 o okviru za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19 (digitalno COVID potrdilo EU) za olajšanje prostega gibanja med pandemijo COVID-19 (UL L 211, 15. 6. 2021, str. 1–22 – v nadaljevanju Uredba (EU) 2021/953). Bolj kot za strokovni ukrep naj bi šlo za pravni institut, namen navedene uredbe pa naj bi bil le v omogočanju lažjega gibanja med državami članicami Evropske unije. Pobudnica meni, da je pogoj PCT nesmiseln in neučinkovit ter da edino testiranje preprečuje širjenje bolezni COVID-19, pri čemer se sklicuje na različne javne statistične podatke in predlaga, naj jih Ustavno sodišče pridobi tudi v postopku odločanja od Statističnega urada ali Vlade.

Pobudnica nadalje navaja, da Vlada z Odlokom ne more zasledovati cilja precepljenosti družbe. Takšen cilj naj bi bil po mnenju pobudnice pravno dopusten in legitimen le, če bi ga pred tem določil zakonodajalec z zakonsko ureditvijo obveznega cepljenja. Tako pa naj bi Vlada uredila pogoj PCT na način, ki dejansko uvaja obvezno cepljenje, brez zakonske podlage. V Odloku sicer naj ne bi bilo navedeno, na podlagi katere točke prvega odstavka 39. člena ZNB je bil sprejet, vendar pobudnica meni, da nobena določba prvega odstavka 39. člena ZNB ne pooblašča Vlade za sprejetje izpodbijanih ukrepov. Odlok naj bi bil nezakonit in neustaven iz istih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče navedlo že v odločbi št. U-I-79/20. Pobudnica trdi, da od poteka dvomesečnega roka, v katerem bi moral Državni zbor v skladu s to odločbo odpraviti neskladje 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB z Ustavo, Vlada ne more sprejemati predpisov na podlagi teh določb. Meni, da ustavnosodna presoja v odločbi št. U-I-79/20 ne izključuje možnosti, da bi Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost Odloka in da bi se morala Vlada v danih okoliščinah sama omejevati na podlagi že sprejetih stališč Ustavnega sodišča, ki so sicer naslovljena na Državni zbor. Pobudnica tudi navaja, da bi bilo obvezno cepljenje proti bolezni COVID-19, če bi bilo urejeno v zakonu, bistveno bolj varno, med drugim zaradi posebej urejene možnosti odškodnine v primeru stranskih učinkov cepljenja. V trenutnem položaju naj bi država po eni strani to cepljenje prikazovala kot prostovoljno, čeprav naj bi bilo pravno urejeno kot obvezno, kar naj bi kazalo na dvoličen odnos države do cepljenja proti bolezni COVID-19. Pobudnica očita Vladi, da javnosti ne obvešča o razlogih za nujnost izpodbijanih ukrepov.

Za primer, če Ustavno sodišče ne bi presodilo, da je očitek o kršitvi načela legalitete utemeljen, pobudnica zatrjuje še kršitev načela sorazmernosti izpodbijanih ukrepov. V zvezi s tem navaja, da Vlada z izpodbijanimi določbami Odloka ne more zasledovati cilja preprečevanja širjenja okužb in zmanjševanja težkih potekov bolezni COVID-19, kot je navedeno v 1. členu Odloka. Omejevanje gibanja le necepljenim posameznikom, ki predstavljajo slabih 30 odstotkov celotnega prebivalstva, naj ne bi moglo pomeniti primernega načina za dosego navedenega cilja. Pogoj PCT naj tudi ne bi bil nujen. Na to naj bi kazalo že dejstvo, da je bil izbruh okužb z virusom SARS-CoV-2 v jesenskem času predvidljiv in pričakovan, poleg tega naj bi od pojava tega virusa minilo že približno dve leti. Tako naj bi imela država oziroma Vlada dovolj časa za pripravo ustreznih zakonskih podlag. Če Vlada meni, da je cepljenje ključnega pomena v boju z epidemijo bolezni COVID-19, bi morala po mnenju pobudnice v tem času poskrbeti za zakonsko uvedbo obveznega cepljenja. Pri tem pobudnica poudarja, da ni podana niti nujnost pogoja PCT glede na že sprejete druge ukrepe po priporočilih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ). Pobudnica tudi meni, da je pogoj PCT nesorazmeren tako s časovnega vidika kot z vidika njegove intenzitete. Ob tem, ko naj bi bil pogoj PCT po Odloku časovno neomejen oziroma glede na 20. člen Odloka v celoti odvisen od volje Vlade, pobudnica trdi, da ta ukrep preko pravice do svobode gibanja nesorazmerno posega tudi v številne druge ustavne pravice, ker velja za veliko večino nenujnih storitev, čeprav naj za to ne bi bilo stvarnih in znanstvenih razlogov.

Pobudnica meni tudi, da je bil vacatio legis za uveljavitev Odloka prekratek, ker sta od njegove objave v soboto, 6. 11. 2021, do začetka njegove veljavnosti 8. 11. 2021 minila le dva dela prosta dneva. Zato naj bi bil 23. člen Odloka, ki določa začetek veljavnosti Odloka, v nasprotju s prvim odstavkom 154. člena Ustave. Ureditev obveznega cepljenja za novo bolezen bi morala po mnenju pobudnice zagotavljati dovolj časa, da se posamezniki lahko seznanijo z novo obveznostjo in posledicami, če je ne bi izpolnili.

Pobudnica izpodbija tudi drugi odstavek točke 3.1 Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odredba), ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča. Zatrjuje, da je Odredba v neskladju s 15., 22., 23., 32. in 87. členom, drugim odstavkom 120. člena in tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Navaja, da je dejanski razlog in podlaga za njeno izdajo Odlok, ki pa je po njenem mnenju nezakonit in protiustaven. Pogoja PCT naj ne bi določal niti Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20 – v nadaljevanju ZS) niti Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16 in 127/21). Ukrep naj bi bil nesorazmeren in naj bi pomenil omejitev dostopa tudi do sodnega varstva pravic. Poleg tega naj bi sodišča pogoj PCT v praksi različno izvajala.

Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče ugotovi, da sta Odlok in Odredba v izpodbijanih delih v neskladju z Ustavo, in ju v tem obsegu odpravi ter odloči, da se vsem posameznikom, ki so bili cepljeni v Republiki Sloveniji ali v tujini zaradi bivanja v Republiki Sloveniji, v času od 8. 11. 2021 do objave odločitve Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije priznajo pravice iz naslova zakonsko urejenega obveznega cepljenja. Pobudnica je predlagala, naj Ustavno sodišče do svoje končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih aktov.

Pobudnica s posebno pobudo, ki je evidentirana pod št. U-I-486/21, izpodbija tudi nekatere določbe Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 147/21, 149/21, 152/21, 155/21, 170/21 in 171/21 – v nadaljevanju Odlok/147) ter tretji odstavek 8. člena in drugo alinejo prvega odstavka 22. člena ZNB. S tokratno pobudo pa predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o ustavnosti in zakonitosti Odloka/147, čeprav so njegove določbe prenehale veljati, ker naj ne bi bile odpravljene pravne posledice navedene ureditve. Pri tem navaja, da sprejetje Odloka, katerega vsebina v bistvenem ostaja enaka kot v Odloku/147, kaže na sum zlorabe prava, saj Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Vlada naj bi tako oteževala postopek ustavnosodne presoje.

Vlada je odgovorila na navedbe pobudnika. V času širjenja nalezljive bolezni COVID-19 naj bi pri izdajanju predpisov na podlagi ZNB delovala v skladu z načelom pravne države. Z izdajo Odloka naj ne bi presegla svojih pristojnosti oziroma naj ne bi urejala vprašanj, pridržanih zakonu. Zavrača navedbe pobudnika, da ravna v nasprotju z 2., 153. in 154. členom Ustave, s tem ko izdaja predpise na podlagi 39. člena ZNB, v zvezi s katerim je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-79/20 odločilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z Ustavo. Pojasnjuje, da Državni zbor sprememb ZNB, ki jih je že predlagala, ni potrdil. Vlada prav tako meni, da je pravna podlaga za ukrepe, ki so določeni v Odloku, jasna in določna. Navaja, da je Odlok izdala na podlagi tretje alineje prvega odstavka 32. člena in prvega odstavka 39. člena ZNB, za izvrševanje 4. člena, prvega odstavka 9. člena in drugega odstavka 31. člena ter drugega odstavka 32. člena ZNB. Sklicujoč se na javno objavljene podatke, poudarja, da virus SARS-CoV-2 kroži med prebivalstvom in da v Republiki Sloveniji še vedno veljajo epidemične razmere, čeprav epidemija ni razglašena. Sklicuje se tudi na določbe 2. člena in tretjega odstavka 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 8/12, 21/13, 65/14 in 55/17 – ZVRS). Pojasnjuje, da so bili za zajezitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 sprejeti številni ukrepi in da podatki ter izkušnje od začetka širjenja nalezljive bolezni COVID-19 kažejo, da je z različnimi ukrepi in upoštevanjem priporočil NIJZ mogoče obvladovati in zamejiti širjenje nalezljive bolezni, k čemur naj bi dodatno pripomoglo spoštovanje ukrepa izpolnjevanja pogoja PCT. Vlada zatrjuje, da so bili vsi ukrepi v času širjenja nalezljive bolezni COVID-19 sprejeti zaradi omejevanja širjenja virusa SARS-CoV-2 in izpolnjevanja pozitivnih obveznosti države v delu, ki se nanaša na zagotavljanje zdravstvenega varstva vsem prebivalcem. Zaradi povečanega dotoka pacientov v zdravstvene zavode naj bi obstajala nevarnost prezasedenih zmogljivosti, tako infrastrukturnih kot kadrovskih, kar bi lahko vplivalo na onemogočanje zdravstvenih storitev, tudi tistih na področju nujne medicinske pomoči. Vlada navaja, da je kljub navedenemu v skladu z Odlokom dostop do nujnih zdravstvenih storitev pacientom na voljo tudi brez izpolnjevanja pogoja PCT. Nadalje poudarja, da je namen ukrepov po Odloku omejiti dostop do nenujnih storitev posameznikom, ki ne izpolnjujejo nobenega od predpisanih meril pogoja PCT. Vlada naj bi tudi sledila 40. uvodni izjavi Uredbe (EU) 2021/953. Vlada še razlaga, da so cepiva proti bolezni COVID-19 varna in da izpolnjujejo enako visoke standarde kot vsa druga cepiva. Ustavnemu sodišču predlaga, naj pobudo zavrne kot neutemeljeno.

Vlada se je izjavila tudi o navedbah pobudnice. Navaja, da pri sprejetju novega Odloka ne gre za zlorabo prava, temveč za oceno glede narave ukrepov, v skladu s katero je bil zaradi preglednejše ureditve in določitve ukrepov izdan nov odlok. Vlada meni, da lahko Ustavno sodišče odloči tudi o ustavnosti in zakonitosti neveljavnega odloka. Določitev pogoja PCT naj bi izkazovala, da cepljenje proti bolezni COVID-19 ni obvezno, saj je posameznikom dostop do nenujnih storitev omogočen s testiranjem. Vlada pojasnjuje, da je z Zakonom o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 206/21 – v nadaljevanju ZDUPŠOP) opredeljena denarna odškodnina za osebe, pri katerih nastanejo posledice na zdravju zaradi cepljenja proti bolezni COVID-19 ali zdravljenja z zdravilom proti tej bolezni, ki ima začasno dovoljenje za promet. Poudarja, da je testiranje eden od učinkovitih ukrepov v odzivu na pandemijo COVID-19 in da v primeru nekontroliranega prekuževanja zdravstveni sistem ne bi zmogel obravnavati vseh bolnikov. Pri tem se sklicuje tudi na stališča strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19. Posameznik, ki se testira, naj bi sicer zaradi tega trpel neprijetnosti, vendar pa naj bi s tem varoval druge osebe pri socialnih stikih. Vlada navaja, da se pri testiranju uporabljajo posebni brisi, ki so sestavljeni iz upogljivega dela in vatiranega dela, s katerim podrgnemo po sluznici v nosno-žrelnem prostoru. Sam odvzem brisa naj bi sodil med neinvazivne postopke in naj ne bi predstavljal posebnega tveganja za posameznika, tudi če se ponavlja. Pri odvzemu brisa naj bi se odstranile samo površinske celice sluznice nosno-žrelnega prostora, ki naj bi se redno obnavljale. Večinoma naj bi se odstranile celice, ki so popolnoma na površini in bi se tudi sicer same odluščile, tako da ob odvzemu brisa naj ne bi prihajalo do poškodbe sluznice. Prav tako naj se bris ne bi jemal vedno z iste točke, ampak naj bi se odvzemno mesto lahko spreminjalo, kar naj bi še dodatno zmanjšalo možnosti poškodbe sluznice. Vlada trdi, da možganskih ovojnic pri odvzemu brisa nosno-žrelnega prostora ne moremo poškodovati, saj ležijo za kostjo oziroma za sfenoidalnim sinusom, kar pomeni več centimetrov razdalje med nosno-žrelnim prostorom in možganskimi ovojnicami. Glede nujnosti določitve pogoja PCT oziroma obveznosti testiranja za tiste, ki ne izpolnjujejo pogoja prebolevnosti ali cepljenja, Vlada razlaga, da je treba pri tem upoštevati, da ex post presoja nujnosti začasnih ukrepov, ko so posledice škode zaradi širjenja bolezni COVID-19 in začasnih ukrepov že znane, ni primerljiva z ex ante presojo, ko ti podatki še niso znani. V slednjem primeru naj bi lahko presoja temeljila le na strokovnih ocenah in primerjalnopravnih analizah. Negativen rezultat testa na virus SARS-CoV-2 naj bi pomenil merilo za manjše tveganje prenašanja okužb, kar naj bi izhajalo tudi iz Uredbe (EU) 2021/953. Vlada zavrača vse očitke pobudnice o neskladju izpodbijanih določb Odloka z zakonom in Ustavo ter še posebej pojasnjuje vsebino in pomen pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. Pri izbiri ukrepov naj bi sledila stališčem stroke in načelu sorazmernosti iz 2. člena Ustave. Določene naj bi bile le omejitve, ki naj bi bile nujno potrebne za dosego cilja varovanja javnega zdravja. Nadalje Vlada razlaga, da je cepljenje varen in ključen medicinski ukrep za zajezitev širjenja okužb ter lajšanje potekov bolezni COVID-19, ki je krit iz sredstev državnega proračuna. Ob tem pojasnjuje še pomen drugih ukrepov in priporočil NIJZ. Trditve pobudnice o trajnosti ukrepov po Odloku zavrača in navaja, da je njihovo trajanje odvisno od okoliščin v zvezi z epidemijo bolezni COVID-19. Pojasnjuje tudi, da z določitvijo krajšega vacatio legis za uveljavitev Odloka ni ravnala v nasprotju s 154. členom Ustave, ker je treba glede na stanje širjenja okužb ukrepe sprejemati hitro. Vlada je poleg tega navedla, da nasprotuje tudi pobudi v delu, ki se nanaša na Odredbo. Ustavnemu sodišču Vlada predlaga, naj pobudo, ki jo je vložila pobudnica, prav tako zavrne kot neutemeljeno.

Odgovora Vlade sta bila poslana pobudnikoma, ki sta se o njih izjavila. Pobudnika navedbe Vlade zavračata in vztrajata pri svojih stališčih. Pobudnik trdi, da Vlada ni dokazala, da bi bili ukrepi, ki jih določa Odlok, strokovno utemeljeni, in da Vlada ni odgovorila na njegovo navedbo, da pomeni pogoj PCT prisilo k cepljenju. Pobudnik dopolnjuje pobudo tako, da se nanaša na vse spremembe in dopolnitve Odloka. Pobudnica trdi, da Vlada ni navedla stališč do njenih glavnih argumentov v pobudi. Posebej prereka trditve Vlade, da izpolnjevanje enega od pogojev v okviru pogoja PCT omogoča dostop do nenujnih storitev, ker se tako preprečuje širjenje okužb. Pobudnica poudarja, da naj bi bilo tako iz dejanskih okoliščin kot iz stališč zdravstvene stroke razvidno, da lahko tudi cepljene osebe in prebolevniki prenašajo virus SARS-CoV-2. Nasprotuje tudi sklicevanju Vlade na Uredbo (EU) 2021/953. Meni, da ZDUPŠOP ne ureja možnosti povračila škode v primeru neželenih stranskih učinkov cepljenja proti bolezni COVID-19 na enak način, kot to določa ZNB za obvezna cepljenja. Pobudnica tudi navaja, da ni na voljo dovolj pojasnil o cepljenju proti bolezni COVID-19. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče iz zadeve št. U-I-486/21 izloči del pobude, ki se nanaša na določbe ZNB, potem pa navedeno pobudo, kolikor se nanaša na Odlok/147, združi s to pobudo in o njiju odloči skupaj.

S sklepoma št. U-I-793/21 z dne 18. 11. 2021 in št. U-I-822/21 z dne 20. 12. 2021 je Ustavno sodišče zavrnilo predloga pobudnikov, naj do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih aktov, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS).

Pobudnik izpodbija poleg Odloka tudi 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB, s katerima je določeno, da lahko Vlada pod pogoji iz tega člena odredi določene ukrepe, če z drugimi ukrepi, določenimi z ZNB, ni mogoče preprečiti, da se v državo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni. Pobudnik zatrjuje, da bi ju moralo Ustavno sodišče razveljaviti, potem ko se Državni zbor na protiustavnost teh določb, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-79/20, ni odzval, kljub temu da je rok, ki ga je za to določilo Ustavno sodišče, že potekel. Meni, da je uporaba teh zakonskih določb po izteku roka, ki ga je za odpravo protiustavnosti določilo Ustavno sodišče, v neskladju z 2., 153. in 154. členom Ustave.

Drži, da se zakonodajalec na navedeno odločbo Ustavnega sodišča še vedno ni odzval, kljub poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče, zaradi česar hudo krši načela pravne države iz 2. člena in načelo delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave. (Glej opombo 1) Vendar lahko Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti posameznih zakonskih določb sprejme in ponovno začne postopek ocene njihove ustavnosti le, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZUstS. Če so pobudnikovi očitki očitno neutemeljeni, ti pogoji niso izpolnjeni, zato v takem primeru Ustavno sodišče po drugem odstavku 26. člena ZUstS pobudo zavrne.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-79/20 res določilo Državnemu zboru rok dveh mesecev za odpravo ugotovljene protiustavnosti 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB (2. točka izreka navedene odločbe). Vendar je hkrati na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS s 3. točko izreka citirane odločbe odločilo, da se protiustavni določbi uporabljata do odprave ugotovljene protiustavnosti. Zato se, ne glede na to, da Državni zbor po izteku roka, ki mu ga je določilo Ustavno sodišče, z neodzivnostjo nedopustno krši načela pravne države in načelo delitve oblasti, izpodbijani določbi lahko uporabljata na podlagi 3. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča. (Glej opombo 2) Glede na to je pobudnikov očitek, da se izpodbijani določbi ZNB uporabljata nedopustno, očitno neutemeljen. Prav tako očitno neutemeljeno je pobudnikovo zatrjevanje, s katerim izraža v bistvu nestrinjanje z odločbo Ustavnega sodišča, da razveljavitev zakonske določbe sama po sebi sploh ne bi mogla privesti do protiustavnega stanja. Ustavno sodišče je prav v 101. točki obrazložitve odločbe št. U-I-79/20 izrecno povedalo, da je moralo ob ugotovljeni protiustavnosti hkrati zavarovati zdravje in življenje ljudi, ki sta prav tako ustavno posebej in visoko varovani vrednoti, saj bi bilo protiustavno, če bi država opustila izpolnjevanje svojih pozitivnih obveznosti pri njunem varstvu. (Glej opombo 3) Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo pobudnika za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB kot očitno neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka). Zato se ni spuščalo v vprašanje, ali so za oceno ustavnosti navedenih določb ZNB izpolnjene procesne predpostavke.

Pobudnica izpodbija poleg Odloka tudi drugi odstavek točke 3.1 Odredbe, ki jo je izdal predsednik Vrhovnega sodišča. Ta se nanaša na posebne pogoje dostopa do sodišč zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19. V izpodbijanem delu Odredba določa, da morajo izpolnjevati pogoj PCT vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen osebe, ki so mlajše od 12 let. Izpolnjevanje pogoja PCT se preverja na vstopnih točkah v skladu z 2. členom Odloka. Če oseba ne izpolnjuje pogoja PCT, se ji vstop v prostore sodišča zavrne.

Po drugem odstavku 24.b člena ZUstS mora pobuda vsebovati tudi podatke, iz katerih je razvidno, da izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Pobudnik mora predložiti tudi ustrezne listine, na katere se sklicuje za utemeljitev svojega pravnega interesa.

Ustavno sodišče ugotavlja, da pobudnica v delu pobude, v katerem izpodbija Odredbo, navedenih podatkov ne navaja. Pobudnica zgolj na splošno navaja, zakaj meni, da je Odredba v izpodbijanem delu nezakonita in protiustavna. Ne navaja pa, da bi bila sploh v katerem od položajev, na katere se nanaša Odredba. Pobuda tako ne vsebuje pojasnila pobudnice, kako naj bi Odredba neposredno posegala v njen pravni položaj, zato nima podatkov, ki se zahtevajo po drugem odstavku 24.b člena ZUstS.

V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrže tudi, če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 24.b člena ZUstS. Ker pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka točke 3.1 Odredbe navedenih pogojev ne izpolnjuje, njena obravnava ni mogoča, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (3. točka izreka). Glede na takšno odločitev se Ustavno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je Odredba predpis.

Ustavno sodišče ni sledilo predlogu pobudnice, ki ga je podala v izjavi na odgovor Vlade, naj to pobudo obravnava skupaj s pobudo zoper Odlok/147, medtem ko naj del pobude iz zadeve št. U-I-486/21 glede ZNB obravnava posebej. O pobudi, s katero pobudnica izpodbija Odlok/147 ter tretji odstavek 8. člena in drugo alinejo prvega odstavka 22. člena ZNB, bo odločilo posebej.

Pobudnik navaja, da izpodbija celoten Odlok oziroma njegove posamezne določbe. Ker pa razloge za neskladnost z Ustavo oziroma zakonom navaja glede prve alineje drugega odstavka 3. člena in četrtega odstavka 5. člena Odloka (glej 1. točko obrazložitve te odločbe), je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija le ti dve določbi. Enako tudi pobudnica, ki prav tako navaja razloge za protiustavnost zgolj za posamezne določbe Odloka, ki jih tudi navede (glej 5. točko obrazložitve te odločbe), in sicer za 2. člen, prvo alinejo drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen Odloka. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presojalo tiste določbe Odloka, za katere je na podlagi navedb pobudnikov dejansko mogoče šteti, da jih izpodbijata, in ki so navedene v 1. točki izreka te odločbe.

Iz pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka izhaja, da pobudnika svoj pravni interes za njuno vložitev utemeljujeta z navedbami, da ju pogoj PCT, ki ga določa Odlok, omejuje pri vsakodnevnih dejavnostih oziroma dostopu do različnih storitev, ker nista cepljena in nimata ustreznega potrdila o prebolevnosti. Pobudnika razlagata, da sta v položaju, ko morata izpolnjevati pogoj PCT za vrsto dejavnosti, za katere ta velja, razen v izjemnih primerih. Pobudnik poudarja tudi, da mora pogoj PCT upoštevati v okviru svoje samozaložniške dejavnosti, pobudnica pa pojasnjuje, da mora pogoj PCT izpolnjevati tudi v okviru različnih družinskih obveznosti, kot na primer za spremljanje svojih otrok pri različnih dejavnostih, in da ji otežuje dostop do zdravstvenih storitev.

Zaradi določitve pogoja PCT je pobudnikoma, če ga ne izpolnjujeta, onemogočen dostop do posameznih, lahko tudi vsakodnevnih storitev oziroma dejavnosti, ki so običajen del življenja vsakega posameznika. Zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbijane določbe Odloka neposredno posegajo v njun pravni položaj.