TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Izpodbijana sodba je tako po svojem imenu kot po svoji vsebini vmesna sodba. Torej „zgolj“ in „samo“ sodba, s katero je sodišče prve stopnje (pozitivno) odločilo o podlagi tožbenega zahtevka oziroma ugotovilo, da ta (podlaga) v obsegu, kot je razviden iz izreka sodbe, obstoji. Izrek izpodbijane odločbe torej ne vsebuje nobenega zavrnilnega dela. Tožeča stran(ka) pa zoper odločbo, s katero je zgolj uspela, pravnega interesa za pritožbo ne more imeti. Tega bi lahko imela samo zoper zanjo neugodno odločitev (izrek odločbe), to je zavrnitev njenih zahtevkov, česar pa izrek izpodbijane odločbe ne vsebuje. V takem primeru pravnega interesa ne more vzpostaviti niti strankino nestrinjanje s posameznimi deli obrazložitve odločbe. Za razliko od izreka odločbe njena obrazložitev namreč pravno ne veže (ne strank in ne sodišča).

Sposobnost biti stranka in aktivna stvarna legitimacija sta dve popolnoma različni kategoriji (vprašanji).

Če so podani pogoji po katerikoli od treh točk iz prvega odstavka 191. člena ZPP, lahko sosporniki vstopijo v pravdo na strani tožeče stranke, ne da bi bilo za to potrebno soglasje nasprotne stranke ali dovoljenje sodišča.

Pritožba je procesno dejanje, ki je sprožilec in hkrati predmet obravnave v samostojni fazi pravdnega postopka. Zato mora vsebovati vse konkretne navedbe o tem, kar pritožnik želi, da pritožbeno sodišče obravnava. Pavšalno sklicevanje na trditve podane v postopku na prvi stopnji zato ne pride v poštev.