TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38115-39/2008/114 z dne 31. 5. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 516,67 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

S pravnomočnostjo te sodbe bo začasna odredba prenehala učinkovati, glede na določitev datuma razveljavitve odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju ODRF) z dne 8. 4. 2008 v izpodbijani odločbi pa bi, v kolikor bi sodišče tožbo zavrnilo, že s trenutkom vročitve te sodbe tožnik nemudoma izgubil pravico do uporabe obravnavanih frekvenc. To bi po presoji sodišča (in v nasprotju z drugačnim mnenjem toženke in prizadete stranke, ki menita, da je zveznost uporabe spornih frekvenc dodatno zagotovljena prav z izdajo začasne odredbe) nedvomno lahko povzročilo negativne posledice za tožnikove uporabnike in javni interes, kot jih v izpodbijani odločbi navaja tudi toženka – tožnik (ki ne more vnaprej jasno vedeti, kdaj bo sodna odločba izdana in kakšna bo njena vsebina) bi namreč pravico do uporabe spornih frekvenc izgubil dejansko v trenutku. Tudi navedene okoliščine kažejo na to, da toženka z določitvijo datuma razveljavitve ODRF z dne 8. 4. 2008 z dnem 30. 9. 2019 ni zagotovila zveznosti uporabe spornih frekvenc.

Neutemeljeno je ob tem stališče prizadete stranke, da bi se moral tožnik že od kar je izvedel za predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila prizadeta stranka (tj. od leta 2008), pripravljati na možnost prenehanja pravice do uporabe frekvenc. Nerealno je namreč pričakovati, da bi tožnik, ki ves čas postopka zatrjuje zakonitost odločbe ODRF z dne 8. 4. 2008, zgolj zaradi možnosti prenehanja pravice do uporabe spornih frekvenc že vse od leta 2008 moral skrbeti za zagotavljanje nadomestnih frekvenc oziroma tehničnih zmožnosti za hipen prenos vseh storitev, ki se izvajajo na spornih frekvencah, na takšne nadomestne frekvence. Neprepričljivo pa je tudi stališče prizadete stranke (temelječe zgolj na podatkih o frekvencah, s katerimi razpolaga tožnik), da tožnikove kapacitete tak prenos brez negativnih posledic za tožnikove uporabnike in javni interes omogočajo. Sodišče dodaja še, da bi možnost prenosa izvajanja storitev iz spornih frekvenc na druge tožnikove frekvence, tudi če bi bila podana, zagotovila kvečjemu zveznost tožnikovega zagotavljanja storitev, ne pa tudi zveznosti uporabe spornih frekvenc.

Iz navedenega izhaja, da toženka pri določitvi datuma razveljavitve ODRF z dne 8. 4. 2008 ni zagotovila nemotene zvezne uporabe spornih frekvenc, s tem pa je ravnala v neskladju z določbo 32. člena ZEKom, ki ureja upravljanje radiofrekvenčnega spektra in toženko zavezuje k aktivnostim, ki zasledujejo zagotavljanje optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra (v okvir te po presoji sodišča sodi zagotavljanje zveznosti uporabe radijskih frekvenc), ter določbami tega zakona o pristojnostih agencije (120. člen ZEKom).