TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka se pravilno sklicuje na prvi odstavek 133. člena ZUP, po katerem lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali spremeni (le) do izdaje odločbe na prvi stopnji. Zato je bilo pravilno tudi njeno ravnanje, ko je tožnikov zahtevek, kolikor je bil s pritožbo razširjen, obravnavala kot novo zahtevo za uvedbo postopka in na njeni podlagi uvedla nov, ločen postopek.

Izdaja (nadomestne) odločbe na podlagi 243. člena ZUP že po temeljnem, jezikovnem pomenu zakonskih določb ne pomeni, da bi bil s tem ponovno "odprt" prvotni upravni postopek, temveč nasprotno – izdaja take odločbe je vezana na obravnavo pritožbe, torej smiselno na postopek po izdaji prvostopenjske odločbe.

Toženka je morala za tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za oskrbo s pitno vodo pomožnih objektov pri teniških igriščih uporabiti Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, ki v četrti alineji drugega odstavka 2. člena določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati "zlasti" izjavo lastnika nepremičnine, na kateri je predviden odvzemni objekt. Pri tem gre za izjavo iz tretje alineje devetega odstavka 108. člena ZV-1, da je upravičenec do evidentirane posebne rabe vode pridobil soglasje lastnika zemljišča oziroma objekta, kjer se izvaja evidentirana posebna raba vode. Bistvo te določbe torej ni pridobitev formalne izjave lastnika zemljišča, temveč zagotovilo, da je upravičenec pridobil njegovo soglasje za rabo njegovega zemljišča oziroma objekta.