IZREK
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.
JEDRO
Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo, ker je bila prvostopenjska sodba razveljavljena v delu glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je bilo po izpolnjenem pogoju iz šestega odstavka 392. člena ZKP izločeno ali ločeno od dela sodbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Glede tega obsojenec s pritožbo ni uspel in je prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu postala formalno pravnomočna. Postala pa je tudi materialno pravnomočna, saj je bila obsojencu za navedeno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena ZKP izrečena pogojna obsodba, ki je kot samostojna kazenska sankcija neodvisna od odločbe o enotni kazni, ki je bila skupaj s prvim delom sodbe razveljavljena. Za ta del torej kazenski postopek še ni pravnomočno končan, ker je bila zadeva po razveljavitvi vrnjena v novo sojenje medtem ko za drugi del sodbe ni zakonskih ovir, da ga ne bi bilo mogoče izvršiti (drugi odstavek 129. člena ZKP).
Vložnik se moti, ko v obrazložitvi zahteve datum pravnomočnosti sodne odločbe veže na dan, ko je sodno odločbo sodišča druge stopnje, v tem primeru višjega sodišča, prejela katera od strank iz 144. člena ZKP. V prvem odstavku 129. člena ZKP je namreč jasno določeno, da če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.