TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, sodišče ni kršilo razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP in ni mogoče šteti, da bi sodišče s tem odločalo mimo trditvene podlage, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih potreb delodajalca (takšna stališča so bila zavzeta npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013, ter v odločbah VDSS opr. št. Pdp 816/2012, Pdp 203/2015).