TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da izrek sodbe glasi: “Tožbeni zahtevek, ki glasi: “V razmerju med tožečo stranko in toženo stranko se razveljavijo učinki: 1. pooblastil tožeče stranke, danih s pogodbo o asignaciji z dne 18. 11. 2014 in sicer pooblastila: a) družbi S. d.o.o., da na njen račun plača 37.369,25 EUR toženi stranki in b) toženi stranki, da v svojem imenu sprejme izpolnitev iz točke 1. tega izreka in 2. plačila v višini 37.369,25 EUR v korist tožene stranke, do katerega je prišlo na navedeni podlagi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek v višini 37.369,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, “se zavrne kot neutemeljen.”

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 3,246,31 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.520,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zakonska domneva iz prve točke prvega odstavka 272.člena ZFPPIPP glede obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti temelji na kršitvi načela sočasnosti izpolnitve, ker šteje, da je to načelo kršeno, če je druga stranka (upnik iz poslovnega razmerja) izpolnitev opravila prva oziroma pred stečajnim dolžnikom. Domnevo pa lahko upnik izpodbije, če dokaže, da načelo sočasnosti ni bilo kršeno, ker je stečajni dolžnik izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve pri poslih enake vrste v razmerju do upnika. Tožena stranka je namreč trdila in dokazovala, da objektivni pogoj izpodbojnosti ne obstoji, ker je tožeča stranka svoje obveznosti do tožene stranke ne glede na dogovorjene valute plačevala z zamudami in je plačilo z zamudo postal običajni rok plačevanja, sodišče prve stopnje pa bi glede na ugotovitev, da je temu res tako, moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka izpodbila obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti, s tem ko je dokazala, da je plačevanje z zamudo štelo kot izpolnitev v rokih, v katerih se je med sedaj pravdnima strankama izpolnjevala obveznost tožeče stranke do tožene stranke in je ta rok veljal za običajen rok izpolnitve.