TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dedinja C. C. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zapuščino tvori le premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti, zato les, posekan šele po zapustničini smrti, ne more biti del zapuščine in posledično ne predmet dedovanja. Zahtevke v zvezi s plodovi, prihodki, stroški, oškodovanji ipd. zapuščine, ki so nastali po smrti zapustnice, morajo dediči uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Glede na povedano je odločitev, da se vrednost posekanega lesa všteje v obračunsko vrednost zaščitene kmetije, materialnopravno napačna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da sodišče prve stopnje vrednosti živine, ki je bila v času zapustničine smrti nesporno v hlevih (in bi tudi v skladu z določbami 2. člena ZDKG sestavljala zaščiteno kmetijo) ni upoštevalo, vendar tega nobena od strank ni uveljavljala.

Tretji odstavek 15. člena ZDKG ni namenjen le olajšanju položaja prevzemnika kmetije, temveč so »upravičeni razlogi« iz navedenega člena lahko tudi varovanje pravic nujnih dedičev. Zato mora prevzemnik, ki se zavzema, da se nujni deleži v celoti izplačajo v denarju namesto v naravi, v primeru dvoma ustrezno izkazati, da to izplačilo (v realnem času) zmore.

»Nujni dediči« v smislu 14. člena ZDKG s prevzemnikom kmetije niso v dediščinski skupnosti v smislu 145. člena ZD, niso torej skupni lastniki zaščitene kmetije, temveč dedujejo le denarno vrednost nujnega deleža, torej denarni znesek oziroma terjatev do dediča – prevzemnika kmetije. Ker je njihov nujni delež denarna vrednost, v trenutku smrti zapustnika lahko pridobijo le delež (odstotek, ulomek) denarne vrednosti, ki jo je zaščitena kmetija imela v trenutku zapustnikove smrti.

Objavljena sodna praksa ne daje jasnega in neposrednega odgovora, vendar je iz objavljenih judikatov obrobno (obiter dictum) razvidno, da se vrednost zaščitene kmetije in posledično nujnih deležev v smislu 14. člena ZDKG ugotavlja po cenah v času zapustnikove smrti.