TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani ugodilni del sodbe v I. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 34,37 EUR od 11. 6. 2016,

- 33,39 EUR od 11. 2. 2017

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna drugi tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 42,63 EUR od 30. 12. 2014,

- 81,20 EUR od 30. 12. 2014,

- 35,42 EUR od 30. 12. 2014,

- 85,40 EUR od 11. 6. 2017

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tretji tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 61,82 EUR od 30. 12. 2014,

- 67,62 EUR od 30. 12. 2014,

- 56,63 EUR od 30. 12. 2014,

- 65,87 EUR od 11. 3. 2015,

- 59,01 EUR od 11. 6. 2015,

- 59,01 EUR od 11. 7. 2015,

- 67,47 EUR od 11. 10. 2015,

- 132,98 EUR od 11. 6. 2016

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna četrtemu tožniku obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 66,64 EUR od 30. 12. 2014,

- 66,64 EUR od 30. 12. 2014,

- 53,44 EUR od 30. 12. 2014,

- 53,44 EUR od 30. 12. 2014,

- 49,84 EUR od 11. 12. 2015,

- 58,80 EUR od 11. 11. 2016

dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna peti tožnici obračunati bruto zneske nadomestila plače, odvesti davek in prispevke ter ji izplačati neto zneske od naslednjih bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti:

- 38,50 EUR od 30.12.2014,

- 38,50 EUR od 30. 12. 2014,

- 77,00 EUR od 30. 12. 2014,

- 43,68 EUR od 30. 12. 2014,

- 45,50 EUR od 30. 12. 2014,

- 91,00 EUR od 11. 1. 2015,

- 37,94 EUR od 11. 2. 2015,

- 50,72 EUR od 11. 5. 2015,

- 76,08 EUR od 11. 5. 2015,

- 48,70 EUR od 11. 7. 2016,

- 41,65 EUR od 11. 11. 2016,

- 38,64 EUR od 11. 5. 2017

dalje do plačila.

Tožniki krijejo sami svoje stroške postopka, toženi stranki pa so dolžni povrniti njene stroške postopka, in sicer prva, druga, četrta in peta tožnica vsaka po 504,00 EUR, tretja tožnica pa 635,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.''

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnikov zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa so dolžni povrniti vsak po 80,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Bistvena zahteva tožnikov je, da so, ker imajo delovni čas razporejen na vseh sedem dni v tednu, upravičeni do nadomestila plače za vse praznike. Gre za logiko, da bi bili ti izenačeni z delavci v enakomerno razporejenem delovnem času, ki so upravičeni do nadomestil plače za vse praznike, ki padejo na dneve od ponedeljka do petka. Vendar pa navedeno nadomestilo plače pripada le tistim delavcem, ki so na dan praznika oziroma na dela prosti dan razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika ne delajo.

Po pravilnem opozorilu tožene stranke sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na praznične dni, za katere jim je sodišče prisodilo nadomestila plače, razporejeni na delo in bi morali na ta dan delati, pa zaradi praznika niso delali. Ker torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bili tožniki na sporne dneve razporejeni na delo, ne more biti podana podlaga za priznanje vtoževanih nadomestil. Pomembno je, da je tožena stranka izdelala letni razpored delovnega časa in da je izdelovala tudi mesečne razporede delovnega časa, v katerih je bilo vnaprej predvideno, kako bo potekalo delo na praznične dni. Realizacija je bila s tem skladna, pri čemer so določena manjša odstopanja od letne oziroma mesečne predvidene razporeditve dela po pravilnem stališču sodišča prve stopnje opravičljiva oziroma razumljiva (npr. zaradi bolniških odsotnosti). Zato ni šlo za primer zlorabe kot npr. v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017, ko je delodajalec z naknadno spremembo ukinil tožnikovo delovno obveznost ravno na dan praznika. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožniki na letni ravni opravili več ur kot delavci, ki delo opravljajo v enakomerno razporejenem delovnem času od ponedeljka do petka.

Tožena stranka je dokazala, da je delo med delavce, ki so ga opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, razporejala po t. i. sistemu tretjin: delavci so 1/3 praznikov v letu delali, 1/3 praznikov so imeli predvideno delovno obveznost, a so bili zaradi praznika prosti in so zato prejeli nadomestilo plače za praznik, 1/3 praznikov pa so bili prosti in niso prejeli nadomestila plače za praznik, saj te dneve niso imeli predvidene delovne obveznosti. Ta zadnja tretjina je bistvo spora in izvor razhajanja med strankami o tem, kako bi bilo treba delavcem, ki delo opravljajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, priznavati nadmestila plače za praznik.