TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017 se zavrne.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 83/12 in 111/13) se zavrže.

Dolžnost prosilca za mednarodno zaščito je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države, da mu nudi zaščito pred preganjanjem. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile prijave prosilca dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.   Obrazložitev Vrhovnega sodišča je glede na ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (zlasti upoštevajoč ugotovitev, da pritožnik razen objave na družbenem omrežju ni prijavil nobenega od dejanj in da je edino prijavo, ki jo je podal, policija sprejela) ustavnoprocesno zadostna. Pritožnikovo sklicevanje na drugo sodbo, ki sicer zadeva isto izvorno državo, zato v ustavnoprocesnem smislu ne narekuje podrobnejše obrazložitve, kot jo je Vrhovno sodišče podalo v izpodbijani sodbi.   Če pobudnik očitkov, ki jih naslavlja na zakonsko ureditev, ni materialno izčrpal v pravnih sredstvih pred rednimi sodišči, Ustavno sodišče pobudo zavrže.