TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, opr. št. DT 0610-2/2016-99 z dne 30. 4. 2019 v točkah I/1., I/2. in I/3 odpravi v delu teh točk, v katerem se obračun davka, pripadajočih obresti in obresti od prenizko plačanih akontacij davka od dohodka pravnih oseb nanaša na davčno nepriznanje stroškov za A., Retail Suite Licence v znesku 560.336,00 EUR. Odločba se odpravi tudi v točki II/5 glede ugotovljene skupne nepokrite davčne izgube. V teh odpravljenih točkah se zadeva, v delu, ki se nanaša na davčno nepriznanje stroškov za A., Retail Suite Licence v znesku 560.336,00 EUR, vrne Finančni upravi Republike Slovenije v ponoven postopek.

II. Tožba zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, opr. št. DT 0610-2/2016-99 z dne 30. 4. 2019 se v delu, ki se nanaša na davčno priznanje stroškov nadzora in podpore, zavrne.

III. O stroških postopka bo odločeno s poznejšo sodbo.

Sodišče torej kot sklepno ugotavlja, da je v postopku DIN glede davčnega priznavanja stroškov Licence dejansko stanje v bistvenih elementih ostalo neraziskano, saj davčni organ ni v zadostni meri obravnaval in se tudi ni dokazno opredelil do tistega dela tožnikovih navedb in dokazov, s katerimi je utemeljeval postopno spreminjanje in naraščanje kompleksnosti IT storitev, s tem pa tudi funkcije izvajalca storitev, kar vse bo potrebno dopolniti v ponovljenem postopku. V tem postopku bo davčni organ, glede na potek postopka, odločil, ali za ugotovitev dejanskega stanja potrebuje strokovno pomoč izvedenca (kot to trdi tožnik), tožniku pa bo ponovno zagotovljena pravica do izjave.

Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera sodišče sodi, da odgovor na vprašanje ustreznosti dokaznega bremena za storitve z nizko dodano vrednostjo ni potreben, saj tožnik, tudi po oceni sodišča, s svojimi dokazili spornih storitev ni uspel dokazati niti na način, kot je v Smernicah določeno primeroma za storitev obdelave plačilne liste (prejšnja točka).