Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Kopru in sklepa Okrajnega sodišča v Kopru

2117. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Kopru in sklepa Okrajnega sodišča v Kopru

Številka: Up-868/14-17

Datum: 16. 6. 2016  

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa Odvetniška družba Zobarič, d. o. o., o. p., Koper, na seji 16. junija 2016  

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 365/2014 z dne 9. 9. 2014 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. In 187/2014 z dne 17. 6. 2014 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.  

V izvršilnem postopku je bil pravnomočno zavrnjen pritožničin (tedaj upničin) predlog za izvršbo, ki ga je vložila zoper dolžnika zaradi izvršitve odločbe o stikih z njunim skupnim otrokom. Nosilno stališče izpodbijanih sklepov je, da upnica nima izvršilnega naslova za uveljavljano prisilno izvršitev stikov, to je takšno, s katero se pod pretnjo denarne kazni od dolžnika kot starša, pri katerem otrok ni v varstvu in vzgoji, zahteva, da upošteva v sodni poravnavi dogovorjen način izvrševanja stikov. Taka dolžnost starša, pri katerem otrok ne živi, naj namreč iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR) ne bi izhajala. Tudi Ustavno sodišče naj bi v odločbi št. U-I-53/93 z dne 9. 3. 1995 (Uradni list RS, št. 21/95, in OdlUS IV, 22) že sprejelo stališče, da siljenje starša k stikom v primeru, ko temu staršu ni do otroka, slednjemu lahko sploh ne bi bilo v korist, zato pa je tudi vprašljiva dopustnost zagotovitve učinkovitega mehanizma za prisilno uresničitev otrokove pravice do stikov, kadar starš te svoje dolžnosti ne bi hotel izpolnjevati.

Pritožnica nasprotuje nosilnemu stališču izpodbijanih sklepov o neobstoju izvršilnega naslova oziroma dolžnikove dolžnosti imeti stike z otrokom. Očitno naj bi bilo, da izvršilni naslov ima, saj razpolaga s sodno poravnavo, v kateri je način izvrševanja stikov natančno določen. Ne strinja se, da je izvrševanje stikov le očetova pravica in ne hkrati dolžnost. Meni, da gre za njegovo pravico, zaradi česar ga ni mogoče siliti k izvrševanju stikov z otrokom, dokler stiki niso določeni s sodno odločbo. Ko pa so stiki določeni s sodno odločbo, naj bi bila ta zavezujoča tudi za očeta, in ne le za mater, ki mora otroka vsakič pripraviti na stik. Po pritožničinem mnenju v konkretnem primeru ni mogoče zanemariti dejstva, da se je oče v pravdnem postopku zavzemal za stike, ker da so ti otroku v korist, zaradi česar sta starša tudi sklenila v obliki sodne poravnave zapisan dogovor glede obsega in načina njihovega izvrševanja. Oče naj bi zaradi izvršitve v sodni poravnavi dogovorjenih stikov zoper njo tudi že vložil izvršilni predlog, sedaj pa jih v skladu s to isto sodno poravnavo sam noče izvrševati. Več kot očitno naj bi bilo, da gre za izigravanje. Pritožnica dodaja, da ji táko neupoštevanje sodne poravnave s strani otrokovega očeta povzroča težave pri organizaciji vsakdanjega življenja, saj kot mati samohranilka težko usklajuje svoje delovne obveznosti policistke na mejnem prehodu z varstvom in skrbjo za otroka. Glavnino svojih delovnih obveznosti naj bi namreč pritožnica opravila ravno takrat, ko naj bi bil otrok pri očetu, s čimer naj bi bil ta tudi seznanjen, sedaj pa jo pri tem ovira. Pritožnica meni, da ima pravico, da si tudi sama, kljub prevzeti dolžnosti varstva in vzgoje otroka, organizira življenje tako, da lahko uskladi svoje delovne in družinske obveznosti.