TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točki I a) izreka in točki II izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

V določilih ZIL-1 ni podlage za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Ker tudi v posebnih predpisih, ki jih citira tožeča stranka, to je ZCUKPIL in Uredbi EU št. 608/2013 z dne 12. junija 2013, ni podlage za vložitev ugotovitvene tožbe, da so pravice iz znamke kršene, bi lahko v obravnavanem primeru prišla v poštev le ugotovitvena tožba na podlagi določil ZPP, po katerih tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, še preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, če ima tožeča stranka od tega pravno korist ali če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.

Namen prepovedane uporabe kršitvenega znaka v gospodarskem prometu mora biti trženje blaga ali storitev. Imetnik pravice intelektualne lastnine na blagu, ki se fizični osebi, ki prebiva na ozemlju države članice, proda preko spletne trgovine v tretji državi, uživa ob vnosu tega blaga na ozemlje te države članice varstvo, ki mu je podeljeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1383/2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je bilo ugotovljeno, da je kršilo take pravice, že zgolj na podlagi nakupa navedenega blaga. Pravice iz znamke so torej lahko kršene kadar se izkaže, da je bilo blago predmet prodaje stranki v Evropski uniji, kar pomeni, da se taka prodaja šteje za uporabo v gospodarskem prometu.