TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornice storilca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Dejstvo, da se storilec noče zdraviti na prostosti, je le prvi pogoj za spremembo varnostnega ukrepa po 70.b členu KZ-1 v ukrep po 70.a členu KZ-1. Izpolnjeni pa morajo biti pogoji po prvem odstavku 70.a člena KZ-1. Sodišče prve stopnje bi pred svojo odločitvijo zato moralo ugotoviti, ali bi storilec glede na težo kaznivih dejanj in stopnjo njegove duševne motenosti na prostosti lahko storil ne zgolj katero od hujših kaznivih dejanj, temveč katero od hudih kaznivih dejanj zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Razjasniti bi moralo tudi, ali je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda. Ob tem ne bi smelo spregledati niti določbe drugega odstavka 70. člena KZ-1, ki nalaga sodišču dolžnost, da pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenih kaznivih dejanj (oziroma protipravnih dejanj, ki imajo znake kaznivih dejanj), kakor tudi dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo takšnega varnostnega ukrepa.