TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ko preiskovalni sodnik odloča o podaljšanju ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi (195.a člen) ali javljanja na
policijski postaji (195.b člen), mora s smiselno uporabo drugega odstavka 205. člena ZKP pred odločitvijo s predlogom za podaljšanje seznaniti obdolženca in njegovega zagovornika, oziroma opraviti poseben narok, obdolženec in zagovornik pa imata pravico, da se izjavita o navedbah predloga.

Obrazložitev:

Z novelo Zakona o kazenskem postopku (Ur. list RS, št. 72/98), je bilo spremenjeno in dopolnjeno XVII. poglavje, ki ureja ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Med drugim sta bila z novima določbama 195. a in 195. b člena uvedena nova nadomestna ukrepa za pripor, in sicer prepoved približanja določenemu kraju ali osebi (195. a člen) ter javljanje na policijski postaji (195. b člen). Pred odreditvijo teh ukrepov se mora po 204. a členu ZKP opraviti kontradiktoren narok, na katerem lahko obdolženec in zagovornik odgovorita in podata svoje stališče glede predloga državnega tožilca za odreditev teh ukrepov. Zakon določa pogoje, ki morajo biti podani za uporabo posameznega ukrepa, obveznosti, ki jih ima obdolženec v zvezi z odrejenim ukrepom ter posledice, ki ga lahko zadenejo, če namerno krši obveznosti, kot tudi, kaj mora vsebovati obrazložitev pisnega sklepa, s katerim se odloči o uporabi ukrepa. V
četrtem odstavku 195. b člena ZKP pa je določeno, da "če v tem členu ni drugače odločeno, se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave ukrepov iz prejšnjega in tega člena smiselno uporabljajo določbe tega zakona o priporu". Pri ukrepih iz 195. a in 195. b člena ZKP tako ne pride v poštev smiselna uporaba drugega odstavka 205. člena ZKP glede organov, ki med preiskavo odločajo o podaljšanju pripora (zunajobravnavni senat in senat Vrhovnega sodišča RS), saj je v petem odstavku 195. b člena ZKP določeno, da "o podaljšanju ukrepov iz prejšnjega in tega člena pred vložitvijo obtožnice odloča po uradni dolžnosti ali na predlog državnega tožilca vselej preiskovalni sodnik".

V sodni praksi se je pojavilo kot sporno vprašanje ali se glede podaljšanja ukrepov iz 195. a in 195. b člena ZKP smiselno uporablja določba zadnjega stavka drugega odstavka 205. člena ZKP, ki določa, da morata biti s predlogom za podaljšanje pripora najmanj tri dni pred iztekom roka pripora seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko pred odločitvijo sodišča izjavita o navedbah v predlogu, ali pa preiskovalni sodnik opravi poseben narok. Smiselna uporaba tega določila pred odločanjem o podaljšanju ukrepov iz 195. a in 195. b člena ZKP je sporna, ker se o podaljšanju teh ukrepov lahko odloči tudi po uradni dolžnosti, kar pri priporu med preiskavo ni mogoče, ter zaradi zakonske ureditve hišnega pripora, ki je prav tako nadomesten ukrep za pripor. V šestem odstavku 199. a člena ZKP je namreč določilo, ki je podobno določilu četrtega odstavka 195. b člena - da se, če v tem členu ni drugače določeno, glede ureditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave hišnega pripora, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o priporu; v sedmem odstavku istega člena pa je določeno: "O podaljšanju hišnega pripora pred vložitvijo obtožnice odloča na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca vselej senat (šesti odstavek 25. člena). S predlogom mora biti seznanjen obdolženec, če ima zagovornika pa tudi ta, v roku iz drugega odstavka 205. člena tega zakona". S prvim stavkom sedmega odstavka 199. a člena ZKP, ki ni sporen, je, drugače kot pri priporu in ukrepih iz 195. a in 195. b člena ZKP, določena pristojnost organa, ki med preiskavo odloča o podaljšanju teh ukrepov. Sporen pa je drugi odstavek citiranega člena, saj ni povsem jasen zakonodajalčev namen tega določila.

Če sedmi odstavek 199. a člena ZKP ne bi imel drugega stavka, bi bilo jasno, da mora preiskovalni sodnik pri vseh treh nadomestnih ukrepih iz 195. a, 195. b in 199. a člena ZKP pred odločanjem o njihovem podaljšanju smiselno uporabiti določilo zadnjega stavka drugega odstavka 205. člena ZKP, torej, da mora predlog o podaljšanju ukrepa v predpisanem roku poslati obdolžencu in njegovemu zagovorniku oziroma ju o tem predlogu seznaniti na opravljenem posebnem naroku, obdolženec in njegov zagovornik pa imata pravico izjaviti se o tem predlogu. Zaradi drugega stavka sedmega odstavka 199. a člena ZKP pa
je sporno, ali je hotel z njim zakonodajalec povedati, da postopek glede podaljšanja pri vseh treh nadomestnih ukrepih ni enak, ali pa gre samo za nepopolno in nepotrebno ponavljanje določila zadnjega stavka drugega odstavka 205. člena ZKP.

Za prvo razlago bi govorilo predvsem dejstvo, da se z ukrepi iz XVII. poglavja ZKP ne posega v enako intenziteto v človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi česar pri podaljšanju posameznih ukrepov tudi ni potrebno na enak način zagotavljati kontradiktornosti postopka ter obdolženčevih procesnih pravic. Zato je z določbo drugega stavka sedmega odstavka 199.a člena ZKP, v primerjavi z določbo zadnjega stavka drugega odstavka 205. člena ZKP, zakon želel izraziti določeno razlikovanje pri teh ukrepih. Ker je pripor nedvomno najtežji poseg v človekovo pravico do osebne svobode (19. člen Ustave), mora biti obdolžencu pred vsakim podaljšanjem pripora omogočeno, da se pisno ali na posebnem naroku izjavi o predlogu za podaljšanje pripora, kot to določa zadnji stavek drugega odstavka 205. člena ZKP. Ukrepi iz 195. a, 195. b in 199. a člena pa niso poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, temveč poseg v pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave), pri čemer se pri hišnem priporu v večji meri posega v obdolženčevo pravico do svobode gibanja kot pri prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi in ukrepu
javljanja na policijski postaji. Zato je glede podaljšanja hišnega pripora v drugem stavku sedmega odstavka 199.a člena ZKP predpisana samo dolžnost preiskovalnega sodnika, da s predlogom za podaljšanje seznani obdolženca in njegovega zagovornika, slednja pa nimata pravice odgovora, preiskovalni sodnik pa tudi ni dolžan opraviti posebnega naroka. Pri ukrepih iz 195. a in 195. b člena ZKP pa takšna dolžnost preiskovalnega sodnika glede seznanitve s predlogom za podaljšanje ni predpisana, torej ni potrebno niti obveščanje obdolženca in njegovega zagovornika, niti ni potrebna izvedba posebnega naroka, na katerem bi se obdolženec in zagovornik lahko izjavila o predlogu.

Zakonodajalec sicer lahko različno uredi postopke in procesne pravice obdolženca pri ukrepih, s katerimi se ne posega z enako intenziteto v njegovo ustavno zagotovljene pravice, toda to mora storiti na povsem nedvoumen način. Glede spornega vprašanja pa tega ni mogoče zanesljivo sklepati. Zgolj jezikovna razlaga drugega stavka sedmega odstavka 199. a člena ZKP, da pri podaljšanju hišnega pripora obdolženec in zagovornik nimata pravice odgovoriti na predlog za podaljšanje tega ukrepa ter da preiskovalnemu sodniku ni treba opraviti posebnega naroka, kot je to določeno v zadnjem stavku drugega odstavka 205. člena ZKP, se pokaže za nesmiselno in zato nesprejemljivo. Seznanitev obdolženca in njegovega zagovornika s predlogom za podaljšanje hišnega pripora nima nobenega smisla, če obdolženec in zagovornik nimata pravice pred odločitvijo o tem predlogu nanj odgovoriti in navajati svojih stališč, s katerimi bi izpodbijala argumente predloga za podaljšanje hišnega pripora. Prav tako samo na podlagi dejstva, da v zadnjem stavku sedmega odstavka 199. a člena ZKP ni omenjen poseben narok, oprave takega naroka ni mogoče izključiti. Seznanjenje s predlogom za podaljšanje pripora po drugem odstavku 205. člena ZKP se lahko opravi z njegovo pošiljatvijo obdolžencu in zagovorniku ali pa se to opravi na posebnem naroku. Oba načina sta po zakonu povsem enakovredna in je stvar preiskovalnega sodnika in njegove ocene, kateri način je v konkretni zadevi bolj racionalen. Bilo bi v nasprotju z načelom procesne ekonomičnosti, da takšnega posebnega naroka pri podaljšanju hišnega pripora preiskovalni sodnik ne bi smel opraviti niti v primeru, ko bi bila oprava naroka očitno bolj smotrna kot pa pošiljanje predloga po pošti (npr. ko so stranke navzoče pri opravi kakšnega procesnega dejanja). Če torej samo na podlagi določbe drugega stavka sedmega odstavka
199. a člena ZKP ni dopustno sklepati, da je zakon naredil vsebinsko razliko med podaljšanjem pripora in hišnega pripora (razen glede organa, ki o tem odloča), potem tudi ni dopustno z analogijo delati še nadaljnje razlike - da pred odločanjem o podaljšanju ukrepov iz 195. a in 195. b člena ZKP preiskovalni sodnik obdolženca in njegovega zagovornika sploh ni dolžan seznaniti s predlogom za podaljšanje. Če bi bil to zakonodajalčev namen, bi morala biti v četrtem odstavku 195. b členu ZKP izrecno izključena smiselna uporaba določbe, ki ureja postopek v zvezi s podaljšanjem pripora - to je zadnji stavek drugega odstavka 205. člena ZKP. Ker pa zakon tega ni storil, je preiskovalni sodnik pred odločitvijo s predlogom za podaljšanje ukrepa prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi ali javljanja na policijski postaji (v roku, predpisanem za podaljšanje pripora), dolžan seznaniti obdolženca in njegovega zagovornika. To lahko stori bodisi z vročitvijo predloga ali z opravo posebnega naroka. Obdolženec in zagovornik pa imata pravico, da se o navedbah predloga izjavita pisno ali na naroku. Seveda pa predlog za
podaljšanje lahko poda le državni tožilec, saj preiskovalni sodnik ne more biti hkrati tisti, ki poda predlog in o njem tudi odloči, niti ne more strank vnaprej seznanjati s svojo odločitvijo - da bo po uradni dolžnosti podaljšal že odrejeni nadomestni ukrep. Zato je v primeru, ko ni predloga državnega tožilca za podaljšanje ukrepa iz 195. a ali 195. b člena ZKP in mora skladno s petim odstavkom 195. b člena ZKP o tem preiskovalni sodnik odločiti po uradni dolžnosti, s miselna uporaba zadnjega stavka drugega odstavka 205. člena ZKP možna le z opravo posebnega naroka, na katerega je preiskovalni sodnik dolžan povabiti obe stranki in zagovornika.