TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Izkazana ravnanja, ko naj bi pridržana oseba pred privedbo vpila, skakala po cesti, pljuvala in bila na meji agresije, v bolnišnici pa naj bi gola hodila po oddelku in bila žaljiva, ne potrjujejo, da pridržana oseba huje ogroža zdravje drugih oziroma življenje drugih. Zgolj hipotetično predvidevanje, da bi bilo zaradi takih ravnanj lahko huje ogroženo zdravje in življenje drugih, tj. okolice, ne utemeljuje sklepa o izpolnjevanju pogojev za hospitalizacijo. Pač pa je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče vsebinsko dovolj napolnilo standard iz prve alineje 39. člena ZDZdr, ki predstavlja hujše ogrožanje zdravja pridržane osebe.

Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja (primerjaj II Ips 83/2013). Vendar je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke ugotovilo, da pridržana oseba ni sposobna podati voljne in zavestne odločitve o svojem zdravljenju, brez zdravljenja pa si nedvomno huje zdravstveno škoduje. Ob izkazani duševni motnji in predhodnih prekinitvah zdravljenja in zaradi bolezenske neuvidevnosti in nezmožnosti prepoznati potrebo po jemanju zdravil, pridržana oseba preneha jemati zdravila, kar privede do poslabšanja bolezni. Zato je potrebna ponovna uvedba zdravil in njihovo jemanje pod nadzorom, kar je možno le na oddelku pod posebnim nadzorom.