TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Že iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja, da se ekskulpacijska razloga nanašata na obe situaciji, v katerih je pravna oseba odgovorna za prekršek drugega, to je na situacijo, ko storilec stori prekršek v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi in v primeru, če storilca prekrška ni mogoče odkriti, ali če za prekršek ni odgovoren, pravna oseba pa je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila. Do takšne razlage privede besedna zveza v določbi tretjega odstavka 14. člena ZP-1, ki določa, da ne glede na določbi prejšnjih odstavkov tega člena, pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže obstoj enega izmed ekskulpacijskih razlogov. Četudi je neposredni storilec znan in je bil spoznan za odgovornega prekrška, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedlo vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1). Z listinami podprto zatrjevanje storilke prekrška, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prekrške preprečila, se izkaže za pravno relevantno, saj bi storilkine navedbe, če bi se izkazale za resnične, njeno odgovornost za prekršek mogle izključiti. Zato bi moralo sodišče njene navedbe presoditi in šele nato odločiti o odgovornosti storilke za očitane prekrške. Ker sodba razlogov o teh odločilnih dejstvih nima, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.