TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 518/2000 z dne 18. 12. 2002 se zavrne.

Dejstvo, da je v primerih, ko je postopek že končan, za uveljavljanje povračila morebitne škode, ki bi bila storjena zaradi kršitve pravice iz 23. člena Ustave, zagotovljeno drugo sodno varstvo, ne more pomeniti ustavno nedopustnega omejevanja pravice iz četrtega odstavka 15. člena in iz 23. člena Ustave. Prav tako zgolj dejstvo, da v takem primeru sodnega varstva ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu, temveč v pravdi, ne pomeni kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev kot procesni pogoj za dopustnost ustavne pritožbe, ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitve človekovih pravic) že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Zato pritožnik ustavne pritožbe zoper izpodbijani sklep ne more utemeljiti z argumenti, ki jih ni uveljavljal v pritožbenem postopku.