1890. Uredba o obveznem organiziranju službe varovanja
Na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03, 16/07 – Odl. US in 102/07) izdaja Vlada Republike Slovenije
U R E D B O
o obveznem organiziranju službe varovanja
(1)
Ta uredba določa zavezance, ki morajo organizirati službo varovanja, način organiziranja službe varovanja in vsebino načrta varovanja, nadzor nad izvajanjem uredbe in kazenske določbe.
(2)
Zavezanci iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljnjem besedilu: zakon), katerih varovanje je urejeno s posebnimi predpisi, morajo organizirati službo varovanja v skladu s to uredbo, če z drugimi predpisi ni določeno drugače.
Izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1.
zavezanci so subjekti iz 59. člena zakona, če opravljajo dejavnosti, določene v prvem odstavku 59. člena zakona, ki jih ta uredba zavezuje k organizaciji obvezne službe varovanja;
2.
načrt varovanja je dokument zavezanca, ki vsebuje oceno stopnje tveganja, program varovanja in načrt fizičnega varovanja;
3.
ocena stopnje tveganja opredeljuje obseg varovanja oziroma varnostnih potreb zavezanca ter je podlaga za izdelavo načrta varovanja s sistemom tehničnega in fizičnega varovanja;
4.
načrt fizičnega varovanja pri zavezancu obsega fizično in tehnično varovanje ter se spreminja in dopolnjuje v skladu z oceno stopnje tveganja.
Zavezanci iz 59. člena zakona so določeni s Prilogo 1, ki je sestavni del te uredbe in je objavljena skupaj z njo.
4. člen
(prenehanje službe varovanja)
(1)
Obveznost organiziranja službe varovanja preneha, če zavezanec preneha opravljati dejavnost ali prenehajo obstajati posebni varnostni razlogi, določeni v zakonu.
(2)
V primeru iz prejšnjega odstavka mora zavezanec najmanj šestdeset dni pred dnevom dejanskega prenehanja opravljanja dejavnosti ali obstoja posebnega varnostnega razloga pisno obvestiti ministrstvo, pristojno za posamezno področje.
(3)
O prenehanju organiziranja službe varovanja ministrstva, pristojna za posamezna področja, v roku osmih dni obvestijo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
II. VZPOSTAVITEV SLUŽBE VAROVANJA
(1)
Zavezanec mora vzpostaviti službo varovanja na način, ki ga določata zakon in ta uredba.
(2)
Vzpostavitev službe varovanja, posodobitev oziroma nadgradnja varnostnih sistemov in varnostnega poslovanja se opravi v skladu z nacionalnimi varnostnimi standardi.
(3)
Če zavezanec opravlja dejavnost, ki je s predpisi o obrambi določena kot dejavnost posebnega pomena za obrambo države, mora služba varovanja upoštevati tudi naloge in varnostne ukrepe, ki jih določajo predpisi z obrambnega področja.
6. člen
(pogodbena služba varovanja)
Zavezanci, ki sklenejo pogodbo o varovanju s subjektom iz 3. člena zakona, s pogodbo določijo tudi časovni obseg, pogoje, sredstva in način varovanja.
7. člen
(prostori in oprema)
(1)
Zavezanec mora za delovanje lastne službe varovanja zagotoviti ustrezne prostore, predpisano opremo in materialno-tehnična sredstva, potrebna za operativno varovanje zavezanca.
(2)
Zavezanec mora za delovanje pogodbene službe varovanja zagotoviti ustrezne prostore.
(3)
Medsebojna razmerja, pravice in obveznosti med zavezancem in izvajalcem varovanja iz prejšnjega odstavka se opredelijo s pogodbo.
8. člen
(načrt varovanja)
(1)
Zavezanec mora imeti izdelan načrt varovanja, ki mora vsebovati:
-
oceno stopnje tveganja;
-
načrt fizičnega varovanja.
(2)
Zavezanec mora zagotoviti, da se načrt varovanja ažurira sprotno, glede na spremenjene varnostne razmere, oceno stopnje tveganja oziroma najmanj enkrat letno.
