TFL Vsebine / Revija SIR*IUS

Labour law issues of teleworking and arrangement of working relations in covid conditions

V prispevku predstavljamo in primerjalno analiziramo tri v stroškovnem računovodstvu najpogosteje uporabljene količinske obsege izkoriščanja proizvodnih zmogljivosti/sredstev kot osnove pri izračunu stopenj za razporeditev stalnih proizvajalnih stroškov med stroške poslovnih učinkov na eni in stroške obdobja na drugi strani: (1) kratkoročno načrtovani obseg uporabe proizvodnih zmogljivosti/sredstev, (2) dolgoročno načrtovani obseg uporabe proizvodnih zmogljivosti/sredstev in (3) praktično zmogljivost proizvodnih sredstev. Predstavljene so glavne razlike med njimi, pa tudi njihove prednosti in slabosti glede na nekatere najpogostejše namene uporabe. V prispevku tako ugotavljamo, da za vrednotenje zalog dokončanih in nedokončanih proizvodov računovodski standardi (tako slovenski kot mednarodni) predpisujejo uporabo dolgoročno načrtovanega obsega uporabe proizvodnih zmogljivosti (oz. tako imenovanih normalnih zmogljivosti po Mednarodnih standardih računovodskega poročanja in običajne stopnje izrabe zmogljivosti običajnega obsega proizvodnih sredstev po Slovenskih računovodskih standardih). Za odločanje o prodajnih cenah na stroškovnih izhodiščih kot najprimernejšo prepoznavamo kombinacijo dolgoročno načrtovanega obsega uporabe proizvodnih zmogljivosti za spoznavanje ciljne oziroma »normalne« višine prodajnih cen in praktičnih zmogljivosti proizvodnih sredstev za spoznavanje njihove spodnje (kratkoročno) še sprejemljive višine. Uporabo kratkoročno načrtovanega obsega uporabe proizvodnih zmogljivosti v tem primeru odsvetujemo, razen če je ta enak ali večji od dolgoročno načrtovanega. Za merjenje uspešnosti poslovnih učinkov in proizvodno- prodajnih programov se kot najprimernejša osnova za izračun stopenj za razporeditev stalnih proizvajalnih stroškov med poslovne učinke in odhodke obdobja kaže uporaba praktičnih zmogljivosti.

In the paper, three most frequently used denominators for allocation of fixed production costs between products and period costs are presented and analysed. Namely: (1) short-term budgeted use of production capacity, (2) long-term budgeted use of production capacity, and (3) practical capacity. Fundamental differences are explained, as well as advantages and disadvantages in connection with different purposes of use. It was found that for the purpose of inventory valuation (of finished and unfinished goods), accounting standards (both, Slovene and international) demand, that fixed production costs shall be allocated for long-term budgeted use of production capacity (so called »normal capacity« in International financial reporting standards and »the usual scale of production assets in use« in Slovene accounting standards) as denominator for calculating product costs per unit of capacity use(d). For the purpose of setting selling prices a combination of long-term budgeted use of production capacity (to determine their target/normal values) and practical production capacity (to determine their lowest values, acceptable on short term) was recognised as the most appropriate. The use of short-term budgeted use of production capacity is not recommended unless it is equal to or bigger than long-term budgeted use. For the purpose of performance evaluation, practical capacity is identified as the most appropriate denominator for allocation of fixed production costs between products and period costs.