Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru

3576. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru

Številka: Up-657/13-15

Datum: 12. 11. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marka Peca, Selnica ob Dravi, ki ga zastopa Maja Praviček, odvetnica v Mariboru, na seji 12. novembra 2015

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 35521/2010 z dne 16. 5. 2013, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 35521/2010 z dne 23. 1. 2013 in I. točka izreka sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 35521/2010 z dne 19. 4. 2012 se razveljavijo, kolikor se nanašajo na kaznivo dejanje na škodo Srečka Herzoga, enotno kazen in stroške postopka, in zadeva se v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

V preostalem delu se ustavna pritožba zoper sodbe iz prejšnje točke zavrže.

Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Okrajno sodišče je na naroku za glavno obravnavo 19. 4. 2012 zavrnilo predlog obrambe po zaslišanju izvedenca medicinske stroke prof. dr. K. M., ki naj bi podrobneje pojasnil poškodbe oškodovanca S. H. Odgovoril naj bi tudi na nekatera vprašanja, ki bi dopolnila že podano izvedensko mnenje. Natančneje naj bi pojasnil tudi mehanizem nastanka poškodb in odgovoril na vprašanja glede določenih okoliščin, ki izhajajo iz listinske dokumentacije in ki bi jih obramba zastavila na samem zaslišanju. Po oceni sodišča bi bila izvedba tega dokaza glede na sicer izvedeni dokazni postopek nepotrebna, neekonomična in tudi ne bi bistveno prispevala k razjasnitvi stanja stvari. Poleg tega naj bi sodni izvedenec v svojem pisnem izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prebralo s soglasjem strank, odgovoril na vsa, po oceni sodišča, materialnopravno upoštevna vprašanja glede teže, vrste in narave telesnih poškodb. Še zlasti naj bi opredelil mehanizem nastanka poškodb pri oškodovancu. Dokaz obrambe naj bi bil zato nepotreben.

Do pritožnikovega očitka o kršitvi pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu, naj se izvedenec medicinske stroke še zasliši, potem ko je bilo na glavni obravnavi prebrano njegovo izvedensko mnenje, se je opredelilo Višje sodišče. Pojasnilo je, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 4. 2012 izhaja, da je bilo izvedensko mnenje prebrano v soglasju s strankami, ki na mnenje niso imele pripomb. Po izvedbi drugih dokazov naj bi obramba predlagala zaslišanje izvedenca zato, da bi podrobneje pojasnil poškodbe oškodovanca in odgovoril na nekatera vprašanja, ki bi dopolnila podano izvedensko mnenje, ter natančneje pojasnil mehanizem nastanka poškodb in odgovoril na vprašanja glede nekaterih okoliščin, ki izhajajo iz listinske dokumentacije. Prvostopenjsko sodišče naj bi utemeljeno zavrnilo ta predlog. Višje sodišče je navedlo, da sodišče prve stopnje za zaslišanje izvedenca ni imelo razloga, saj je ta v zaključnem delu svojega izvedenskega mnenja pojasnil tudi mehanizem nastanka poškodb pri obeh oškodovancih, še posebej pri oškodovancu S. H. Glede na tak zaključek izvedenca tudi po oceni Višjega sodišča ni bilo zahteve po dodatnem zaslišanju tega izvedenca. Poleg tega naj obramba ne bi pojasnila, ne na glavni obravnavi ne v pritožbi, kaj naj bi izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril. Po oceni Višjega sodišča tudi mnenje sodne izvedenke, ki ga je po izreku prvostopenjske sodbe priskrbela obramba, ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča o zavrnitvi predloga obrambe po zaslišanju izvedenca.

Vrhovno sodišče je očitke pritožnika presojalo z vidika pravice do razbremenilnega dokaza iz tretje alineje 29. člena Ustave in z vidika pravice do soočenja z obremenilno pričo iz d) točke tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pri prvonavedeni presoji je najprej ponovilo ustaljeno izhodišče, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora pa to storiti tedaj, kadar je dokaz pravno upošteven, pri čemer mora to obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vrhovno sodišče je v 7. točki obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da se je izvedenec opredelil do mehanizma nastanka poškodb pri oškodovancu in da obramba glede tega, potem ko je bilo izvedensko mnenje na glavni obravnavi ob soglasju strank prebrano, ni imela pripomb. Zato je kot pravilno ocenilo ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bilo ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov dejansko stanje glede poškodb in načina njihovega nastanka v zadostni meri pojasnjeno. Navedenim razlogom je dodalo, da obramba ni pojasnila, kaj naj bi izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril, pa tudi ne, katere so tiste določene okoliščine iz medicinske dokumentacije, ki naj bi jih razčistili in ki bi kazale na to, da je do poškodb prišlo, ker je pritožnik ravnal v silobranu. Po stališču Vrhovnega sodišča naj navedbe obrambe ne bi dosegale zahtevanega standarda obrazložitve in utemeljitve dokaznega predloga. Pri drugonavedeni presoji je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da postopka kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče (333. in 334. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) ni mogoče označiti za nepoštenega, ker se sodba na izvedeniško mnenje ne opira izključno oziroma v odločilni meri. Iz razlogov izpodbijane sodbe naj bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbi oškodovancev S. H. in M. H.; prebrano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke naj bi bilo le posredni dokaz, ki potrjuje njuni izpovedbi. Z ustreznimi argumenti pa naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo tudi verodostojnost izpovedb prič, ki obsojenca niso obremenjevale. Po oceni Vrhovnega sodišča zato postopka kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče ni mogoče označiti za nepoštenega, ker drugi izvedeni dokazi sami po sebi zadoščajo za ugotovitev vseh odločilnih dejstev.