TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba drugotožene, tretjetožene, četrtotožene in petotožene stranke zoper sklep z dne 26. 5. 2022 se zavrže.

II. Pritožba prvotožene stranke zoper sklep z dne 26. 5. 2022 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožečih strank zoper sklep z dne 27. 10. 2022 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu in so predmet presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku, zato je zmotno pritožbeno stališče, da pri prvotoženi, drugotoženi, tretjetoženi in petotoženi stranki ni podana procesna predpostavka in bi moralo sodišče tožbo zoper njih zavreči že po predhodnem preizkusu tožbe. Sicer pa pritožnica sama (pravilno) navaja, da je družbeniško tožbo mogoče vložiti zoper družbenika in da je v obravnavanem primeru to četrtotožena stranka. Z ugovorom pasivne legitimacije oziroma vprašanjem, ali so tožene stranke subjekti obveznosti po materialnem pravu, pritožnik v tej fazi postopka torej ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da predstavlja postopek za izdajo začasne odredbe del rednega pravdnega postopka. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom ali po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). V predmetni zadevi so po vloženi tožbi tožniki vložili še predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Sodna praksa je v takem primeru zavzela stališče, da je postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka akcesoren postopek, katerega uspeh je odvisen od rešitve o glavni stvari, zato tudi stroški zavarovanja sodijo med pravdne stroške (VSL II Cp 4897/2008, I Cp 1730/2019, I Cp 2062/2013).

Ker je v primeru družbeniške tožbe dolžnost založitve predujma za stroške postopka na družbi, v korist katere je taka tožba vložena (četrti odstavek 503. člena ZGD-1), se izkaže, da v obravnavanem primeru zavarovanja nedenarne terjatve z začasno odredbo v delu tožbe, ki je ni mogoče opredeliti kot actio pro socio, za stroške postopka zavarovanja ni mogoče bremeniti družbe, v korist katere je bila tožba s tožbenim zahtevkom iz 2. točke tožbenega predloga vložena. To pa posledično pomeni, da so stroške sodne takse za postopek zavarovanja dolžni nositi tožniki.