TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 558/2002 z dne 23. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1746/2001 z dne 17. 7. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 378/99 z dne 8. 3. 2001 se zavrne.

Za zatrjevanje kršitve človekovih pravic bi lahko v obravnavanem primeru šlo le, če bi izpodbijana odločitev temeljila na stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika varstva teh pravic. Vrhovno sodišče pa z odločitvijo, ki temelji na stališču, po katerem je podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka pravica iz 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in ne Zakon o obligacijskih razmerjih, ni kršilo nobene od človekovih pravic, kot to zatrjuje pritožnik. Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati, da bi bila očitno napačna oziroma neobrazložena, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ni mogoče utemeljiti s primerjavo položaja, ki bi nastal z likvidacijo podjetja, s položajem, ki bi nastal, če podjetje ne bi bilo likvidirano in bi bilo nacionalizirano še kot delujoče. Gre namreč za dva različna položaja. Kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave tudi ni mogoče utemeljiti s tem, da so sodišča sodila v pravdnem in ne v nepravdnem postopku. Gre za očitek o kršitvi procesnega prava, ki tudi če bi držal, ne posega na ustavnopravno raven. Glede na to, da je bila v pravdnem postopku pritožniku zagotovljena kvečjemu višja raven procesnega varstva, tudi o kršitvi načela enakega obravnavanja pred sodiščem, ki bi bila pritožniku v škodo, ni mogoče govoriti. Zgolj dejstvo, da odločitev sodišča ni takšna, s kakršno bi se pritožnik strinjal, pa ne zadošča za sklep o kršitvi navedenih človekovih pravic.