TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je svoj tožbeni zahtevek uskladila z izvedenskim mnenjem izvedenca mag. D. D., določila je številko novo odmerjene parcele in navedla njeno točno izmero glede na mnenje izvedenca. S tem ni povečala obstoječega zahtevka niti ni spremenila njegove istovetnosti, zato ne gre za spremembo tožbe (184. člen ZPP).

Tožnica med postopkom ni nedopustno širila trditvene podlage glede tega, kolikšen del zemljišča in na kakšen način ga je uporabljala v času priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedbe tožnice v vlogi z dne 11.11.2019 in na ogledu niso zavlekle reševanja spora in jih je zato pravilno upoštevalo. Tožnica je v teh navedbah le pojasnila, kako je uporabljala del zemljišča, ki ga je izvedenec označil kot gozd in gozdni rob.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje lastninske pravice s strani tožnice na delu sporne parcele. Pravilno je pojasnilo, da priposestvovanje pred 25.7.1997 (uveljavitev ZLNDL) ni moglo začeti teči. Na sporni parceli je bila namreč v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina.

V zvezi z dobro vero tožnice in njenega bivšega moža pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da npr. ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (v obravnavani zadevi je sicer bilo izstavljeno), da ni bil plačan davek na promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. Prav tako za presojo dobre vere ni pomembno, kje se nahaja izvirnik pogodbe. Dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi o tem, na koga je mogoče prenesti pravico uporabe. SPZ za priposestvovanje zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa (drugi odstavek 269. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Za dobroverno lastniško posest se tudi ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Priposestvovanje sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla. V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu. Glede na to, da tožnici in njenemu pravnemu predniku v teku priposestvovalne dobe nihče ni oporekal posesti sporne nepremičnine (ki je temeljila na pogodbi o odplačnem prenosu pravice uporabe), sta bila tožnica in njen bivši mož nedvomno dobroverna lastniška posestnika sporne parcele.