TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2007 in št. ... z dne 2. 3. 2007 ter da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 21. 1. 2007 do 21. 3. 2007, se zavrne.

Tožnik sam nosi svoje stroške postopka.“

II. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2008 se zavrne.

III. Tožnik krije stroške pritožbenega postopka sam.

Imenovani zdravnik je za čas od 21. 1. 2007 dalje, kar je več kot mesec dni po vročitvah dokončne odločbe (o priznanju pravic na podlagi invalidnosti tožniku) tožnikovemu delodajalcu in tožniku, odločil, da je tožnik zmožen za delo. Morebitne zahtevke v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti po dokončni odločbi o priznanju pravic na podlagi invalidnosti lahko tožnik uveljavlja le zoper delodajalca, ki mu je po 200. členu ZDR dolžan zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, če pa delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, mu je po 137. členu ZDR dolžan izplačevati nadomestilo plače. S tem, ko je sodišče prve stopnje za tožnika, kljub dokončni in izvršljivi odločbi o priznanju pravic na podlagi invalidnosti ugotovilo začasno nezmožnost za delo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo zahtevek tožnika na odpravo dokončne odločbe tožene stranke o ugotovljeni zmožnosti za delo ter da se pri njem ugotovi začasna nezmožnost za delo tudi za čas po 21. 1. 2007.

Izpoved osebnega zdravnika je poleg navedbe dejstev vsebovala tudi strokovno mnenje, zato je potrebno šteti, da gre za izpoved izvedene priče in stroške, nastale s tem v zvezi, nosi tožena stranka.