TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

 

ZZVN omogoča priznanje posameznim osebam odvisno od tega, kakšne ukrepe je okupator izvajal nad posameznikom (ali skupino oseb). Za priznanje statusa je tako treba v vsakem primeru posebej ugotavljati izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in prisilnim ukrepom okupatorja, ki morajo biti dejansko podani, pri čemer je treba zlasti ugotoviti pred kakšnim vojnim nasiljem je oseba pobegnila oziroma je bila prisilno izseljena ali ji je prisilna izselitev oziroma izgon sploh dejansko grozil in tudi, kam je bila oseba, ki so ji taki ukrepi grozili, izseljena. Tožena stranka kot razlog, zakaj tožnici ne gre status žrtve vojnega nasilja navaja, da za priznanje zahtevanega statusa v določbah ZZVN ni pravne podlage, ker tožnica ni bila prisilno izseljena, ampak je šlo le za umik zaradi zaščite pred vojnimi dejavnostmi v času pete ofenzive nemške okupatorske vojske. To pa pomeni, da tožnica oziroma njena družina s strani okupatorja ni bila izgnana iz svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je tudi eden izmed zakonsko določenih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Zakon pa velja za vse enako, kar je bistvena prvina splošnega pravnega načela pravičnosti (suum cuique). Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da glede na tako dejansko stanje niso izpolnjeni pogoji za priznanje zahtevanega statusa v smislu 1. odstavka 2. člena ZZVN niti v smislu 4. odstavka 2. člena ZZVN, pri čemer pa tožnica niti ne zatrjuje, da bi okupatorske sile izropale njeno domačo hišo. Na pravilnost odločitve ne more vplivati niti okoliščina, da v pritožbenem postopku ni bil izveden dokaz z dodatnim zaslišanjem dveh šele v pritožbi novopredlaganih prič ne da bi tožnica hkrati obrazložila zakaj jih ni navedla oziroma predlagala že med trajanjem upravnega postopka na prvi stopnji. Vendar pa stranke tudi v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, tožnica pa, ki v tožbi predlaga zaslišanje imenovanih dveh prič, niti ne zatrjuje, da ne bi imela te možnosti v upravnem postopku.