TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ko sodišče odloča o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist mora najprej presoditi, ali je tak ukrep smotrn. Pri tej odločitvi mora upoštevati težo kaznivega dejanja, okoliščine in vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.). Upoštevati mora torej vse okoliščine, ki so sicer pomembne za izbiro in odločanje o kazenski sankciji in jih je sodišče upoštevalo, ko je izreklo sodbo. Če meni, da bi bil tak način izvršitve kazni smotrn, pa pri določitvi oblike takšne izvršitve upošteva objektivne okoliščine (sprejemljivost dela glede na čas, prostor in socialne razmere) in subjektivne okoliščine (storilčeva fizična in zdravstvena zmožnost za opravo določenega dela, oziroma njegova usposobljenost, interesi itd.) ter seveda obsojenčevo privolitev.

Določb prvega odstavka 13. člena ZIKS-1 ni mogoče razlagati tako, da center sodeluje pri odločanju o izreku takega nadomestnega ukrepa s podajo mnenja temveč potem, ko sodišče sprejme odločitev skrbi za izvršitev dela v splošno korist. V postopku odločanja o predlogu za nadomestno izvršitev zato sodišče od pristojnega Centra za socialno delo ne pribavlja mnenja o smotrnosti ukrepa temveč pribavi le podatke o delih, na katera bi glede na že sklenjene dogovore z različnimi institucijami obsojenec bil lahko razporejen, da bi lahko izbralo primerno obliko dela v splošno korist, na katero bi obsojenca s sklenitvijo dogovora napotil Center za socialno delo.