TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik ni imel položaja stranke, kot tudi ne položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Tožnik bi moral pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu z izrednimi pravnimi sredstvi doseči oziroma poskusiti doseči, da mu toženka prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku, ki se je zaključil z izdajo izpodbijane odločbe, ter nato zoper te odločitve (če bi bile v njegovo škodo) vložiti tožbo.

Tožnik izrecno izpostavlja, da mu položaj stranke v tem postopku gre zaradi njegovega položaja nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja. Sodišče temu ne pritrjuje. Glede na predhodno izpeljan postopek po ZVO-1, ki se je zaključil z izdajo okoljevarstvenega soglasja, bi tožnik (kot nevladna organizacija z delovanjem v javnem interesu na področju varstva okolja) lahko varoval javni interes v tem postopku, torej v (že izvedenem) postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, ne more ga pa varovati sedaj, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vodenem po II. poglavju GZ in, ki je sedaj predmet tožbe v tem upravnem sporu.

Po določbi 58. člena GZ imajo v integralnem postopku nevladne organizacije ne glede na določbe predpisa, ki ureja upravni spor, pravico vložiti tožbo v upravnem sporu kot zastopnik javnega interesa na področju njihovega delovanja, tudi če niso bili udeleženi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki se v upravnem sporu izpodbija. Ker pa - kot že povedano - izpodbijano gradbeno dovoljenje ni bilo izdano v integralnem postopku (IV. poglavje GZ, od 50. člena dalje), temveč po II. poglavju GZ (od 35. do 48. člena), tožniku položaja stranke na tej podlagi ni mogoče priznati.