TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, zato izpodbijani akt ne more temeljiti na 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Tožniku tudi ni mogoče zavrniti prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, ker ni brez utemeljenega razloga izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). To določilo se v prvi vrsti nanaša na časovne okoliščine po tožnikovem vstopu v Slovenijo, kajti toženka nima podatkov o tem, v kolikšni meri je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v drugih državah; v konkretnem primeru so to Rusija, Srbija in Črna gora, ki niso članice EU.

Izpodbijani akt ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Lastnosti dejanj preganjanja državnih oblasti na Kubi v primeru tožnika ne dosegajo ravni, ki jo določata 1. ali 2. alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik namreč ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z 15. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbeno-političen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomenijo preganjanja v smislu 26. člena ZMZ.

Opustitev osebnega razgovora oziroma njegova nadomestitev z izjavo po 119. členu ZMZ sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito - še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec - je deljeno med tožnika in toženko in ga torej ne nosi samo toženka.