TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke same krijejo svoje pritožbene stroške. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo drugo in tretje tožene stranke.

Stopnišče mostu, ki je povezoval nabrežje z mestnim parkom, je sicer bilo zgrajeno v skladu z gradbenimi standardi z namenom, da bi bilo omogočeno sprehajanje večjega števila ljudi vseh starosti, vendar pa je stopnišče v času škodnega dogodka zaradi dotrajanosti ogrožalo varno hojo povprečno skrbnega pešca. Stopnišče namreč ni več ustrezalo predpisom in standardom, saj širine oziroma globine posameznih stopnic zaradi odkruškov niso bile več enake, pa tudi površina stopnic zaradi odkrušenih robov in razpok ni bila več ravna. Sprednji previsni deli nastopne ploskve so bili razpokani, na nekaterih delih pa odlomljeni od armature. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba navedene stopnice je bila namreč pohodna površina stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer v dolžini približno 70 cm. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo ter uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok.

To, da je prvotožena stranka s pogodbo prenesla izvajanje obsežnega vzdrževanja cest na območju Občine ... na zavarovanca tretje tožene stranke, ne pomeni, da je s tem svojo odškodninsko odgovornost prenesla na zavarovanca tretje tožene stranke kot koncesionarja. Gre za notranje pogodbeno razmerje in to ne vpliva na njeno odgovornost nasproti tretjim. V sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da upravljalec ceste ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost obveznosti nasproti oškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncedenta in se uporabnikov javnih cest vsebina koncesijske pogodbe ne tiče in velja ta le v notranjem razmerju med koncedentom in koncesionarjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka dalj časa vedela za opisano neustrezno stanje predmetnega stopnišča, vendar družbi V. d.d. kot vzdrževalcu ni naročila potrebne sanacije oziroma ni sama poskrbela za sanacijo tega stopnišča kot konstrukcijskega elementa mostu.

V. d.d. stopnišča ni primerno vzdrževal v smislu predhodno citirane določbe 15. člena in prvega odstavka 24. člena Pravilnika na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Priča F. R. je izpovedal, da je bila sporna stopnica v tako slabem stanju, ″da ni bila za nikamor″. Četudi bi stanje stopnišča presegalo okvir rednega vzdrževanja, za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojo dolžnostjo ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Tudi priča K. P. je izpovedala, da so imeli na V. d.d. v času škodnega dogodka možnost s prometno signalizacijo samoiniciativno zapreti določeno nevarno območje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo da, ker V. d.d., kljub poškodovanosti stopnišča ni poskrbel za ustrezno opozorilo, da je stopnišče poškodovano oziroma obravnavano stopnišče ni zaprl za uporabo pešcem in je s tem opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe in je tako ravnal v nasprotju z skrbnostjo dobrega strokovnjaka.