TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da v opisanem dejanju niso konkretizirani znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je to kaznivo dejanje možno storiti s poškodovanjem, uničenjem ali tako, da se tuja stvar napravi nerabna. Obtožni predlog očita prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da državna tožilka v obtožnem predlogu ni opisala konkretnih okoliščin poškodovanja, t.j. opisala je izvršitveno ravnanje in način poškodovanja (več brc v desni bočni del vozila oškodovanca), ne pa poškodbene posledice. Državna tožilka bi torej morala opisati, v čem je poškodovanje zadnjega desnega boka in prednjega desnega ogledala (npr. vdrtje pločevine, zvitje ali zlom ogledala, razbitje stekla ogledala, ipd.). Sam izraz poškodovanje predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.

Na podlagi določbe drugega odstavka 276. člena ZKP je mogoče odpraviti le formalne pomanjkljivosti obtožnega akta. Te se sicer lahko nanašajo tudi na sestavino obtožnice iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, to je opis dejanja, vendar pa ta določba ne dopušča, da se po tej poti sanirajo (vsebinske) napake obtožbe.