TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Odločba upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve ne predstavlja akta, katerega izvrševanje oziroma izvršitev bi bilo mogoče začasno zadržati po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Z začasno odredbo tudi ni mogoče začasno zadržati nastopa (kogentno določenih) pravnih posledic izdaje odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka iz drugega oziroma tretjega odstavka 100. člena ZUreP-1, to je zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi in prepovedi prometa z nepremičninami, za katere je začet razlastitveni postopek.

Suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu lahko določa samo poseben zakon, pri čemer pa ZUreP-1 (ali kakšen drug zakon) ne določa, da vložitev tožbe zoper dokončno odločbo o uvedbi postopka razlastitve predstavlja oviro za izdajo odločbe o razlastitvi.

Vsakdo, ki v upravnem sporu nastopa kot tožnik, mora izkazovati obstoj procesnih predpostavk, katerih izpolnjenost je v pristojni presoji samega sodišča, ki ni vezano na predhodna stališča oziroma odločitve upravnega organa. Res sicer ne more imeti položaja tožnika oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala, vendar pa tako nasprotno razlogovanje ni utemeljeno. Tako mora sodišče tožbo vselej zavreči, če ugotovi, da izpodbijani akt ne posega v pravni položaj tožnika, prav tako pa tudi v primeru, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.