TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Pritožba zmotno navaja, da predkaznovanost obdolženca za kazniva dejanja zgolj premoženjske narave ne izkazuje razlogov za oceno obstoja nevarnosti za življenje in zdravje oškodovancev. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti se mora nevarnost ponovitve nanašati na specifično kaznivo dejanje, ki pa ni nujno istovrstno, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tudi obrazložilo na strani 9 izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe v tej smeri so torej neutemeljene in ne drži, da obdolženčevo dosedanje življenje v ničemer ne izkazuje obstoja ponovitvene nevarnosti, saj nespoštovanje pravnega reda in temeljnih norm družbenega sožitja, ki se je odrazilo v pravnomočnih obsodbah za kazniva dejanja, le še utrjuje subjektivni element ponovitvene nevarnosti.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pripor edini primeren ukrep, saj vsak milejši ukrep terja trdno voljo in željo obdolženca, da s kaznivimi dejanji ne nadaljuje, tega pa, glede na vse ugotovljeno, do sedaj ni bil sposoben izkazati. Glede na navedeno nikakor ne bi zadostoval zgolj začasen odvzem vozniškega dovoljenja, ki bi učinkovito preprečil udeležbo v prometu, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi, saj promet nedvomno ni edini forum za manifestiranje ponovitvene nevarnosti. Povsem nerelevantne pa so navedbe, da ima obdolženec lepo urejen dom pri starših in lepa denarna sredstva od prisojene denarne odškodnine za nematerialno škodo, saj to niso okoliščine, ki bi kazale na odsotnost motiva za izvrševanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter v ničemer ne vplivajo na presojo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora.