TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 se v obsegu, ki izhaja iz 24. točke obrazložitve te odločbe, razveljavi. Zadeva se v tem obsegu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.   Nasprotna udeleženka družba D. S. U., d. o. o., Ljubljana, sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Iz pravice do poštenega postopka, ki jo med drugim zagotavljata 22. člen in prvi odstavek 23. člena Ustave, izhaja zahteva, da se instančno sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, opredeli ne le do bistvenih razlogov nižjega sodišča, s katerimi je to utemeljilo svojo odločitev, temveč tudi do vseh bistvenih navedb strank in tudi do vseh (dejanskih in pravnih) podlag, ki so jih uveljavljale stranke. Le taka opredelitev namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila, hkrati pa stranki zagotavlja pravico do sodnega varstva.    Z obrazložitvijo, ki se ne opredeli na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način glede vprašanja nastanka kontrahirne dolžnosti in ki se ne opredeli do pravnih argumentov stranke o pomenu razknjižbe za nastanek kontrahirne dolžnosti, sodišče ne zadosti temu vidiku zahteve po obrazloženosti in krši 22. člen Ustave.    Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločitev nižjih sodišč, ki je temeljila na kršitvi kontrahirne dolžnosti, bi moralo opraviti presojo vseh preostalih (dejanskih in pravnih) podlag, ki so jih pritožniki uveljavljali v postopku in so se nanašale na protipravnost spremembe privatizacijskega načrta. Vrhovno sodišče, ki te presoje ni opravilo, je tako kršilo pravici pritožnikov iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.    Odločitev Vrhovnega sodišča, oprta na ugotovitev, ki nasprotuje podatkom v sodnem spisu, je očitno napačna in krši pravico pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.   Sklep o dopustitvi revizije za nasprotno stranko iz pravde, torej za stranko, ki predloga za dopustitev revizije ni vložila, ni akt, s katerim bi bilo odločeno o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ustavna pritožba zoper tak akt ni dovoljena.