2852. Kodeks deontologije v laboratorijski medicini
Na podlagi 87. člena zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) in 8. člena statuta Zbornice laboratorijske medicine Slovenije je le-ta sprejela na ustanovni skupščini 21. 5. 1992, dopolnila in preimenovala na 2. zasedanju skupščine 13. 5. 1994 in na 4. zasedanju skupščine 9. 10. 1996
K O D E K S
deontologije v laboratorijski medicini
Kodeks deontologije v laboratorijski medicini je namenjen strokovnjakom, ki delajo na tem področju (medicinski biokemiki, mikrobiologi in drugi zdravstveni delavci z visoko izobrazbo, ki delajo v laboratorijski medicini) in javnosti, ki kodeks uporabljajo iz različnih zornih kotov. Je merilo za moralo stroke in jih obvezuje k etičnemu vedenju in to predvsem na področjih:
-
odnosa do bolnika in biološkega materiala, laboratorijske metodologije,
-
strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja,
-
organizacije raznih oblik strokovnega dela,
II. NAČELA ETIČNEGA VEDENJA
Strokovnjak, ki dela na področju laboratorijske medicine (SLM) si mora prizadevati da:
-
se izogiba strokovnim in znanstvenim zmotam, goljufijam, potvarjanju, neusteznemu prikrivanju informacij in postavljanju napačnih sklepov,
-
doseže čim večjo pravilnost in zanesljivost laboratorijskih rezultatov, interpretacije, objavljanja in uporabe le-teh za znanstvene namene,
-
zaupnih informacij, ki jih dobi pri svojem delu ali so mu posredovane, ne izdaja in ne zlorablja,
-
doseže čim višjo strokovno izobrazbo, znanje in spretnost,
-
s svojim delovanjem ne ogroža varnosti bolnikov oziroma preiskovancev, sodelavcev, javnosti in okolja,
-
se izogiba vsakršnim notranjim in zunanjim sporom oziroma jih razrešuje.
1. Odnos do bolnika in biološkega materiala
SLM je dolžan svoje delo opravljati strokovno, vestno, natančno, odgovorno in nepristransko do slehernega bolnika ali preiskovanca oziroma njegovega vzorca, ne glede na raso, spol, narodnost, versko pripadnost, politično prepričanje, družbeno ekonomski položaj in svoje osebno razmerje do bolnika ali preiskovanca.
SLM lahko zavrne preiskave ali raziskave, ki bi bile po njegovem prepričanju in vesti lahko strokovno oporečne, neetične ali za bolnika oziroma preiskovanca škodljive.
SLM lahko naročniku predlaga določene dodatne preiskave, če na podlagi svojega strokovnega znanja meni, da bi bile za bolnika koristne.
SLM se mora zavedati dragocenosti biološkega vzorca, tveganosti in enkratnosti vzorca, zato mora za vsako preiskavo naročniku dati informacije o potrebni vrsti in količini vzorca ter načinu odvzema in transporta. Dolžan je skrbeti za to, da so vzorci ustrezno shranjeni do analize in po analizi, da bi bilo mogoče preverjanje rezultatov.
SLM mora skrbeti za to, da sam in njegovi podrejeni ravnajo z vsemi biološkimi vzorci kot s potencialno kužnim materialom. Pred okužbami mora varovati bolnike, sebe in svoje sodelavce. Skrbeti mora, da se ostanki bioloških vzorcev po opravljenih analizah zavržejo na strokoven in ekološko sprejemljiv način.
SLM mora z laboratorijskimi preiskavami pomagati bolniku pri uveljavljanju zdravstvenih in socialnih pravic in ne sme privoliti v nikakršno zlorabo, prevaro ali potvarjanje laboratorijskih rezultatov.
2. Izbor metodologije in opreme
SLM se mora zavedati svoje vloge in pomena v skupnosti. Zato je njegovo ravnanje vedno v skladu z usmeritvami, ki zagotavljajo nadaljnji razvoj medicinske laboratorijske diagnostike in s tem tudi zdravstva.
Pri nakupu in vzdrževanju opreme bo vedno ravnal strokovno in racionalno, zavedajoč se, da mora z omejenimi materialnimi sredstvi zagotavljati ustrezno medicinsko laboratorijsko diagnostiko.
Pri izbiri laboratorijskih metod bo SLM uporabljal le preverjene, standardizirane in priporočene postopke v skladu z materialnimi možnostmi.
Pri obsegu in organizaciji dela bo zaradi racionalnosti upošteval dogovorjeno delitev dela in medicinsko nujnost.
3. Kontrola kvalitete dela in preverjanje rezultatov preiskav