TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Do pritožbeno zatrjevane kršitve načela neposrednosti in posledične absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 3. odstavka 302. člena ZPP bi tako lahko prišlo samo v primeru, če bi sodbo sprejel sodnik, ki sploh ni sodeloval na glavni obravnavi, kar pa ni bil primer v tej zadevi.

Kakršna koli druga nepravilna uporaba pravil iz 3. odstavka 302. člena ZPP pa bi lahko predstavljala zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v tem konkretnem primeru tudi ni podana. Čeprav je tožnica, ko se je izjavila o tem, vztrajala, da se tako priče kot stranke zaslišijo znova, pa v tej izjavi ni navedla prav nobenega razloga, kot to pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, zakaj bi bila ponovna izvedba teh dokazov potrebna. Ker sodišče prve stopnje samo razloga za ponovno izvedbo teh dokazov ni našlo, z odločitvijo, da prič in stranke kljub drugačni izjavi tožnice ne bo zaslišalo znova, ni kršilo določila 3. odstavka 302. člena ZPP, saj je odločitev o tem, ali bo te dokaze izvedel znova ali ne, v domeni novega sodnika.

Pravilen je materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je, četudi ni šlo za povsem ravno površino in je obstajal razmak (5 cm) med betonskimi ploščami, ta ni bil takšen, da bi terjal od zavarovanca tožene stranke kakršno koli ukrepanje v smislu zasutja s peskom ali zemljo, da bi se razmaki zmanjšali oziroma da bi se plošče poravnale z ostalim nivojem (ugotovljena je bila namreč le višinska razlika 1 cm), pohodna površina na delu, ki je bil tožbeno zatrjevan kot mesto padca, kot tudi na delu, na katerem je tožnica izpovedovala, da je padla, v času škodnega škodnega dogodka še vedno ustrezala standardom normalne pohodne površine, saj noben del ni bistveno odstopal od preostalega (širšega) območja, kjer je prišlo do padca, pa tudi, da očitki tožnice, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varno hojo, ker razmakov med ploščami ni saniral, niso utemeljeni, še manj pa očitek, da bi moral zavarovanec postaviti opozorilno tablo za pešce, saj za to ni bilo nobenega razloga.