TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Povsem zgrešeno je, da sodišče prve stopnje obseg in trajanje nevšečnosti med zdravljenjem, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pretrpljeni strah šteje za dokazan z navedbami v tožbi. Tožbene navedbe so sicer izjave o dejstvih, vendar pa niso dokaz, ki bi že sam po sebi dokazoval ta dejstva. V skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke v pravdi navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Res je, da se sodišče lahko opre samo na dejstva, ki so jih stranke navedle, vendar to ne pomeni, da sodišče dejstva lahko ugotovi že zgolj na podlagi navedb. Izjema velja le glede dejstev, ki jih je nasprotna stranka priznala (1. odstavek 214. člena ZPP) ali pa dejstev, ki jih ni zanikala (2. odstavek 216. člena ZPP), vendar pa v tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov.

S tem, da je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke in da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika (glede zatrjevane negmotne škode) je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje.

Do obravnavane nezgode pri delu je prišlo pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe. Tožnik je trdil, da delovni proces ni bil organiziran na primeren način. Krivdna odgovornost delodajalca za škodo nastalo v delovni nesreči je podana, če je do poškodbe prišlo zaradi neustrezne organizacije dela. V kolikor drži tožnikovo zatrjevanje, da sta bila z sodelavcem dogovorjena, da na vsaki strani pustita pritrjen po en vijak, kar bi onemogočilo poškodbo, sodelavec pa se tega dogovora ni držal in v kolikor bi tudi držalo, da bi podporo na žerjav moral pritrditi sodelavec, potem bi šlo za krivdno odgovornost toženca. Toženec, kot delodajalec namreč odgovarja za ravnanje svojih delavcev, v konkretnem primeru torej tožnikovega sodelavca, ki naj bi s svojimi ravnanji oz. opustitvami povzročil nastanek škodnega dogodka.