TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi in tretji odstavek 41a. člena, 42. člen, 46. člen ter tretji odstavek 62. člena Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 98/99, 67/02, 15/03, 2/04 in 36/04 - ur.p.b.), kolikor se nanaša na nazive zdravnik, doktor dentalne medicine in specialist, in drugi odstavek 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 67/02) niso v neskladju z Ustavo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi se zavrže.

Široka dostopnost prebivalstva do zdravniških storitev je nedvomno v interesu uporabnikov zdravstvenih storitev, glede na naravo in pomembnost teh storitev pa tudi v splošnem interesu. Zato zakonski ureditvi delovnega časa zdravnikov, ki zasleduje takšne cilje, ni mogoče očitati samovoljnosti in neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zakonodajalec je imel razumne razloge za to, da je predvidel dežurstvo kot posebno obliko dela zdravnikov ter predvidel v primerjavi z drugimi oblikami dela tudi določene druge posebnosti, ki veljajo za dežurstvo. Takšna posebnost je tudi različno vrednotenje ur v dežurstvu v odvisnosti od tega ali gre za ure opravljanja storitev ali pa zgolj za prisotnost na delovnem mestu in čakanje na delo. Zmotno pa je prepričanje pobudnika, da je ena izmed posebnosti opravljanja dela v dežurstvu tudi ta, da se v delovni čas zdravnikov, razen s stališča pravice do odmorov in počitkov, štejejo samo ure dejanskega opravljanja dela, ne pa tudi ure čakanja na delo. Člen 42 Zakona o zdravniški službi je mogoče razlagati le tako, da se vse ure v dežurstvu štejejo v delovni čas zdravnikov. Za takšno razlago poleg jezikovne govorijo tudi druge metode razlage (zgodovinska, logična in sistematična razlaga). Drugačna razlaga bi bila po oceni Ustavnega sodišča tudi v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Narekuje pa jo tudi načelo lojalne razlega, v skladu s katerim je treba državno pravo razlagati v luči prava Skupnosti. Zakonski določbi, ki dopušča nadurno delo zdravnikov sekundarijev in specializantov v večjem obsegu, kot je dovoljen za druge zdravnike, ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Za sporno razlikovanje je imel zakonodajalec razumne razloge. Na izpodbijani ukrep je mogoče gledati kot na enega izmed načinov usposabljanja mladih zdravnikov za nadaljnje zdravniško delo. Kot takšen je ta ukrep nedvomno v javnem interesu, ureditvi, ki omogoča zasledovanje takšnega cilja, pa ni mogoče očitati nerazumnosti. Z zakonsko ureditvijo pravice zdravnikov do stavke zasleduje zakonodajalec legitimen, to je stvarno upravičen cilj, poseg pa je tudi v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V okviru presoje sorazmernosti posega v ožjem smislu Ustavno sodišče tehta pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati, in odmeri težo posega sorazmerno s težo prizadetosti pravic. Če ugotovi, da pomembnost pravice, ki se želi zavarovati s posegom, pretehta nad pomembnostjo s posegom prizadete pravice, poseg prestane ta vidik testa sorazmernosti, neodvisno od tega, ali je prizadetim zaradi posega v njihove ustavne pravice zagotovljeno ustrezno denarno nadomestilo. Podzakonski predpis lahko le razčleni zakonsko določene pogoje, ne sme pa posegati v zakonsko ureditev tako da bi zakonske pogoje spreminjal. Glede na to bi lahko bilo vprašanje morebitne prekoračitve zakonskega pooblastila le vprašanje presoje ustavnosti in zakonitosti takšnega podzakonskega akta, ne pa vprašanje ustavnosti zakonske določbe s takšnim pooblastilom. Ustavno sodišče zavrže pobudo, če pobudnik ne izkaže pravnega interesa, ki je procesni pogoj za vložitev pobude pred Ustavnim sodiščem.