TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 95. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/96, 23/96, 64/01, 108/02, 34/03, 79/03, 115/03 - ur.p.b. in 65/05) ni v neskladju z Ustavo.

Primeri, ko je Ustavno sodišče določitev pogojev za opravljanje določenega dela oziroma poklica štelo za poseg v omenjeno ustavno pravico, so se nanašali na posebne pogoje za opravljanje določenega dela oziroma poklica. Določitev pogoja osnovne izobrazbe za opravljanje določenega poklica ne sodi med takšne primere. Večina poklicev zahteva namreč določena znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je mogoče doseči samo s teoretičnim oziroma praktičnim šolanjem. Brez takšne predhodne priprave bi bilo opravljanje teh poklicev nemogoče oziroma pomanjkljivo ali morda celo nevarno za splošno javnost. Iz same narave stvari v takšnih primerih zato izhaja, da opravljanje takšnih poklicev ne more biti dopuščeno komurkoli, temveč samo posameznikom, ki razpolagajo s konkretnim strokovnim znanjem, doseženim v ustreznih izobraževalnih programih. Obstoj zakonske ureditve, ki določa pogoje za opravljanje takšnih poklicev, je torej v takšnih primerih nujen predpogoj za uresničevanje pravice do proste izbire zaposlitve. Gre za določitev splošnih pogojev za opravljanje določenega poklica, ki ne pomeni posega v pravico do proste izbire zaposlitve, temveč izvrševanje zakonodajalčevega pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Ustavnosodna presoja zakonske ureditve, ki po vsebini ne pomeni omejitve posamezne človekove pravice, temveč le določitev načina njenega uresničevanja, je nujno zadržana. Ustavno sodišče lahko v tem okviru praviloma preizkuša le, ali je izpodbijana ureditev razumna. Iz mnenja Vlade izhaja, da je bil namen določitve izobrazbenih pogojev za strokovne delavce v javni glasbeni šoli zagotoviti primerno strokovno usposobljene in izobražene strokovne delavce, ki sodelujejo v procesu vzgoje in izobraževanja. Zahtevana visokošolska izobrazba naj bi sledila cilju dviga izobrazbene ravni v državi kot odgovoru na vse večji pomen znanja v sodobni družbi. Ureditvi, ki zasleduje takšne cilje, ni mogoče očitati nerazumnosti. Določitev stopnje izobrazbe, predpisane za opravljanje določene vrste poklica, sodi v polje proste presoje zakonodajalca. V oceno primernosti izpodbijane ureditve pa se Ustavno sodišče, ker ne gre za očitno nesorazmerno določeno stopnjo izobrazbe, ne more spuščati. Ureditev o izobrazbenih pogojih za opravljanje določenega dela oziroma poklica lahko Ustavno sodišče preizkuša tudi z vidika skladnosti z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, če gre za spreminjanje pravnega položaja posameznikov. Iz ustaljene ustavnosodne presoje namreč izhaja, da skladno z navedenim načelom država posameznikovega položaja ne sme poslabšati brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. V tem okviru bi lahko Ustavno sodišče presojalo tudi navedbe pobudnikov o omejenem dostopu do predpisane izobrazbe za učitelje kitare v javnih glasbenih šolah. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Pobudniki namreč niso izkazali, da bi pred uveljavitvijo izpodbijane ureditve izpolnjevali izobrazbene pogoje za učitelja kitare v javni glasbeni šoli.