TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj tožnik ni imel stika z nobeno uradno oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, in je bil izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala, zaradi česar je strah pred tem, da bi ga ponovno obravnavali na ta način, neutemeljen. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške pa ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

Ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na ravnanje hrvaške policije po tem, ko je ujela njegovo skupino. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel, in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovino v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca.