TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu stroškovna odločitev, vsebovana v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Stranka ima pravico, da si v sporu majhne vrednosti z izrecno zahtevo po izvedbi naroka zagotovi ustno, neposredno in javno obravnavo svoje zadeve, vendar navedeno ne pomeni, da gre avtomatično za potrebne stroške smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka oziroma obrambo stranke (ki v primeru njenega uspeha bremenijo nasprotno stranko).

Tožeča stranka v pritožbi (smiselno) priznava, da sam narok, brez zaslišanja strank in prič, v obravnavani zadevi majhne vrednosti ni smotrn. Prav tako je od stranke s pooblaščencem, ki je kvalificirani pravni strokovnjak (odvetnik), moč pričakovati, da ve, da bo s tem, ko je izrecno zahtevala izvedbo naroka, sodišče le-tega moralo (na vsak način) opraviti, čeprav se morda na njem ne bo zasliševalo strank in prič (drugi odstavek 454. člena ZPP). Tako bi tožeča stranka lahko zgolj predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika in svoje priče, odločitev o potrebnosti izvedbe teh dokazov in posledično naroka pa prepustila sodišču prve stopnje ter se na ta način izognila odvečnim stroškom (t. j. stroškom naroka brez zaslišanj). Ker je kljub temu podala zahtevo za opravo naroka, odgovornosti za njegovo izvedbo, ki nesporno ni v ničemer prispevala k odločitvi v tej zadevi, ne more sedaj prevaliti na sodišče prve stopnje. Odločitev, da je svoje stroške v zvezi s tem dolžna nositi sama, je torej pravilna.